Turčija

Odprava v Turčijo je bila že od samega začetka obsojena na propad: prvotna ekipa je razpadla, na območju Ararata so se vrstili nemiri in ugrabitve, tako da sem ob vseh problemih izgubljal voljo, da bi sploh šli na pot. A po tehtnem premisleku, iskanju drugih možnosti in ekipe, se je vse začelo obračati nam v prid. Avgusta smo odrinili. S kombijem. Z manjšimi, a nič manj atraktivnimi cilji.

0251

Najtežji del poti je bila prav gotovo vožnja prek Hrvaške, Srbije, Bolgarije in polovice Turčije do lunarne pokrajine Kapadokije, kjer smo si po dobrih 30 urah vožnje privoščili prvi postanek. Ob štirih zjutraj smo si pogrnili ležišča kar ob cesti in se ulegli k zasluženemu počitku. A ni dolgo trajalo – ob 8 zjutraj je sonce tako pripekalo, da naša vročine nevajena telesa niso zdržala v spalkah, in tako smo se odpravili ogledat to naravno čudo. Povsod po pokrajini stojijo stožci vulkanske kamnine, v katero so si domačini izkopali bivališča. S tem so ubili dve muhi na en mah: ni jim bilo treba kupovati materiala za hišo, pa še temperatura v stožcih je veliko bolj znosna kot zunaj. Po dveh urah smo dobili občutek, da smo že vse videli in da so si stožci vse bolj enaki, zato smo odrinili proti jugu, gorovju Ala Daglar naproti.

00028

Približno 100 kilometrov zelo dobre ceste nas je ločilo do tega ogromnega skalnega masiva. V bližnjem mestu smo nakupili zalogo hrane in šli v lov za iskanjem prenočišča. Pred hišico lokalnih plezalcev smo čakali debeli dve uri, preden smo ugotovili, da jih verjetno sploh ne bo domov. Zato smo odšli do prvega kampa in si na idiličnem zelenem travničku postavili šotore – najbolj pa smo se razveselili toplega tuša, ki je po dobrih dveh vročih dneh že pošteno prijal. Naslednji dan smo se odpravili v dolinico, kjer je opremljenih prek 70 športno-plezalnih smeri, a smo kaj kmalu ugotovili, da so smeri ali drugače ocenjene kot pri nas, ali pa smo mi malce pozabili, kako se sploh pleza. No, po nekaj smereh smo dobili pravi občutek in šele takrat se je uživanje res začelo. Popoldne nas je lakota nagnala nazaj v kamp, kjer smo si skuhali odlične makarone in po nekaj zasluženih pivih legli k počitku. Naslednji dan je bil rezerviran za raziskovanje višjih sten: že prvi dan smo si ogledovali nekaj smeri, ki bi bile najverjetneje prvenstvene. Z Anjo sva se zapodila v desni del kanjona, Blaž in Janko pa na levo, tako da smo se ves čas plezanja opazovali in “pazili” eden na drugega. V najini smeri je prvi raztežaj vodil po lažjem svetu, s prehodi do IV. stopnje, in po 60 metrih sem naredil varovališče v zanimivi votlinici. Nato je sledil prehod v gladko strmo zajedo, kjer me je en sam gib ločil od lažjega sveta. A ni šlo… Obrnil sem se, Anja me je spustila nazaj in nadaljeval sem v levo, prek sumljivih in nevarnih balvanov, ki so bili naloženi eden prek drugega. Ta prehod je bil psihično najbolj zahteven – vseskozi sem imel občutek, da se bo vse skupaj z mano vred zrušilo v dolino. Ista prečka spodnje V. stopnje je tudi Anji povzročala nemalo problemov. Nato je sledilo malce lažje plezanje po rastlinju in kaj kmalu sva bila pod ključem smeri – 20 metrov visoko zajedo (mestoma V.) skoraj naravnost v vpadnici vrha. Še par korakov in bila sva na vrhu, odkoder sva imela čudovit pogled na prijatelja v steni nasproti naju, ki sta se mučila še z zadnjimi raztežaji smeri. Na hitro sva poslikala in se med ogromnimi zelenimi kuščarji odpravila proti kombiju, ki je z odprtim strešnim oknom zvesto čakal na parkirišču pred vstopom v kanjon. Počakava še Jankota in Blaža, nato pa brž na kosilo in pod tuš. Zvečer smo soglasno ugotovili, da imamo plezanja za kakšen dan dovolj in se odločili za “aktiven” počitek: za naslednji dan smo si izbrali pristop na najvišji vrh tega območja, nekaj prek 3700 metrov visoki Demirkazik.

00088

Zgodnje vstajanje nikoli ni bila moja vrlina in tudi tokrat je bilo tako. Ker pa je pot na vrh dolga, ni šlo drugače, kot da sem pokukal iz tople spalne vreče. S kombijem smo se odpeljali po slabem kolovozu proti izhodišču. Najprej smo hodili po cesti, ki se je počasi spremenila v lepo planinsko pot. Med hojo smo opazili neštete možnosti za alpinistično udejstvovanje: visoke stene, strme grape, prostrana pobočja in čudoviti slapovi bi navdušili še tako zahtevnega alpinista, turnega smučarja ali lednega plezalca. Nam pa danes ni šlo vse tako gladko kot prejšnje dni. Ure so minevale in zopet so se začeli zbirati nevihtni oblaki, zato smo se na višini 3200 metrov, ko smo imeli vrh že na dosegu roke, soglasno odločili, da se obrnemo nazaj. Še kratka malica in že smo tekli po melišču, za katerega smo prej potrebovali celo uro. Pozno popoldan smo utrujeni prispeli do kombija, bogatejši še za eno izkušnjo…

00107

Za zadnji dan v področju Ala Daglarja smo se odločili, da ga zopet izkoristimo plezalno – poizkusili smo se povzpeti na Parmakkayo, 300 metrov visok stolp, ki se ponosno dviga nad pusto pokrajino. Prejšnji dan smo tabor postavili višje po dolini in se utaborili pri kamnitih katakombah, kamor so nekdaj pokopavali zgodnje kristjane. Vse lepo in prav, če se ne bi od nekod pojavili trije navihani fantiči. Ker se pač nismo preveč razumeli, smo se hitro naveličali eden drugega in s prijaznim “good night” so se poslovili od nas. Za prvim grmom pa so izgleda preizkušali vžigalnik (namerno ali nenamerno?) in ogenj jim je ušel izpod nadzora. Gost dim, ki se je valil izza skal okoli tabora, nas je opozoril, da se nekaj dogaja. Stekli smo tja in zagledali ogenj, ki se je nezadržno širil po presušeni pokrajini. K sreči je veter pihal po dolini navzdol in širil ogenj stran od nas. Nemočno smo gledali, kako ogenj požira vse pred sabo in s pljunki vode poizkušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Po nekem čudežu se je ogenj ustavil in za njim je ostalo pravo razdejanje – za nogometno igrišče veliko polje ožgane trave in smrad po dimu. Še dolgo v noč smo razpravljali o dogodku, ki je dodatno popestril že tako zanimivo potovanje.

Zopet zgodnja ura, zopet težko vstajanje in zopet dolg in naporen dostop do našega cilja – Parmakkaye. Po zložni poti smo se počasi dvigali in opazovali nenavadne skalne formacije, ki so zopet spominjale na lunino pokrajino. Na razpotju pa smo zagledali stolp, ki smo ga nameravali preplezati. 300 metrov visok navpičen stožec mi je naredil v grlu debel cmok – kot ponavadi, ko se spravljam plezat kaj težkega in neznanega. Dostop do začetka smeri je potekal po melišču, ki mu kar ni in ni hotelo biti konca. Na vstop smo prišli dodobra izmučeni in pod vtisom mogočnih razgledov. Iskali smo linijo smeri, a nismo našli nobenega svedrovca, kljub temu da naj bi bila za našo smer značilna odlična opremljenost. Po natančnem pregledu stene smo le našli star klin, ki je nakazoval linijo smeri. Počasi in previdno sem zaplezal in po prvih nekaj metrih sem se počutil kar nelagodno, saj sem pričakoval vse kaj drugega kot pa plezanje VI. stopnje po zarjavelih klinih. Po treh raztežajih sem priplezal na ramo, odkoder se mi je odprl lep pogled na dolino pod nami in na Janka, ki je na balvanu čakal na nas. Pogled se mi je ustavil na raztežaju, ki se je bohotil pred mano – 40 metrski previs, ki ga je na levo omejeval 150 metrski prepad in na desni 250 metrov navpičnice, je bil zame enostavno preveč. Slaba psihična pripravljenost pa tudi slaba opremljenost smeri sta bila odločilna faktorja za sestop, ki sem ga predlagal Blažu in Anji. Prav preveč se nista upirala in kmalu smo bili pripravljeni, da se po vrvi odpeljemo k vznožju Parkmakkaye. Kar naenkrat pa – ploha… Spet! Dež, ki mi je vsaj malo olajšal sestop, saj sem vedel, da po mokri steni ne bi prišli do vrha. Po petminutni moči pa je sonce zopet neusmiljeno pripekalo – vreme v teh krajih je res nestanovitno in nepredvidljivo!

00109

Naslednji dan smo že hiteli proti novi neznanki našega potovanja, gorovju Dedegol. Stena je bila odkrita šele leta 2004 in le redki tujci so ta več kot 600 metrov visok zid videli od blizu. Glede na to, da so nas turški plezalci svarili pred vojaki, ki znajo niti do tujcev tudi “neprijazni” smo se področja pomalem kar bali. Ustavili smo se v neki vasi in spraševali za bližnjico prek gorovja, ki bi nam prihranila kar nekaj kilometrov in moški so pričeli modrovati – vse več se jih je zbiralo, stikali so glave in nekaj govorili v turščini. Še dobro, da na tem svetu obstaja govorica rok in izvedeli smo vsaj za smer. Pot je vodila po solidnem makadamu, po prečudoviti pokrajini, gosto poraščeni z borovimi gozdovi. V 50 kilometrih smo srečali samo en avtomobil, v glavnem ljudje še vedno uporabljajo konje kot prevozno sredstvo. Počasi smo se približevali gorovju, cesta pa je postajala vse slabša. Prispeli smo v vasico, odkoder je bil lep razgled na Dedegol. Želeli smo priti prav pod steno, da bi si tam uredili tabor in s kombijem smo se zapodili v strm breg. Kopali smo in kopali, lučke na armaturi so gorele kot na novoletni jelki in kar naenkrat smo obstali na mestu, sredi najhujše strmine. Ljudje so pričeli hoditi iz svojih domovanj in nas z začudenjem opazovali ter modrovali. Spraševali smo jih, kako bi lahko prišli pod steno, pa so samo zmajevali z glavo; ali nas niso razumeli, ali pa je bila pot res neprevozna (kasneje smo ugotovili, da bi se po drugi strani zlahka pripeljali na idiličen plato pod stenami). Zopet se zaženemo v sosednji hrib in po nekaj kriznih trenutkih prikopljemo na eno redkih uravnav, kjer ob poslušanju mujezina napihnemo blazine pripravimo taborišče pod milim nebom. Danes je Jankotov rojstni dan in povsem impresionirani nad divjino, ki nas obdaja še dolgo časa strmimo v nebo in govorimo.

Naslednji dan opravimo izvidno turo – natovorjeni s plezalno opremo se odpravimo proti steni, misleč da jo bomo dosegli v dobre pol ure. A videz vara in po dobrih dveh urah končno le prispemo do zidu, ki se ponosno dviga nad pokrajino. Strokovno si ogledujemo monolit in ocenjujemo višino; z metodo “palčevega skoka” ocenimo, da je visok vsaj 600 metrov, če ne še več. Pokrajina močno spominja na ameriške Yosemite, iglavci na planoti pod mogočno steno dajejo nek občutek domačnosti. Odpravimo se iskat smeri, ki so jih turški plezalci v treh letih, odkar so odkrili steno, že nasvedrali. Naenkrat pa začutim ostro bolečino v kolenu – v trenutku se zrušijo vsi načrti, neznosno me boli in pomagati si moram s palico, da se privlečem nazaj do avtomobila. Tam naredimo “analizo” in soglasno ugotovimo, da je stena premogočna, mi pa preveč zdesetkani, da bi jo lahko uspešno napadli. Kljub temu morala ne pade. Preživimo še eno prijetno noč pod zvezdami in se naslednji dan odpeljemo na obalo, kjer nas je čakalo ležišče med cvetočimi pomarančevci, toplo morje, deep water soloing in praznovanje Jankotovega rojstnega dneva.

00145

Naslednje dneve preživimo v bolj turističnem stilu – namakamo se v toplem morju, plezamo po pečinah, ki se navpično in previsno dvigajo direktno iz globokega morja in tako preizkušamo novo in moderno zvrst plezanja, deep water soloing. Pri tej zvrsti plezanja gre za to, da si izbereš linijo, ki jo hočeš preplezati in plezaš, dokler lahko oz. dokler ne postane previsoko, da bi si upal skočiti v vodo. Prav zanimivo… Cel dan preživimo na plaži, plezamo in zbijamo šale na račun vsega, kar nam pride na pamet. Zvečer odrinemo proti plezališču Olympos in naslednji dan splezamo nekaj zanimivih športnoplezalnih smeri v soteski.

00194

Zadnje dneve pa smo preživeli ob reki Dalaman, ki je meka za rafting turizem. Sošolec Miha je tam delal kot vodič rafta pred dvema letoma in nam je svetoval, naj se obrnemo na podjetje, ki trži usluge in kjer je delal tudi on. Vodičem, ki so tam delali, je naznanil naš prihod in sprejeti smo bili odprtih rok – takoj nas je že čakalo kosilo, šotore smo si postavili v neposredni bližini in zapletli smo se v pogovor. Vodiči so tam čez poletje in honorarno delajo, v zimskem času pa študirajo in potujejo. Ker naslednji dan ni bilo nobene skupine, ki bi se ji lahko priključili, smo se določili ,da se razgledamo po bližnji okolici. Pot nas je vodila proti morju, na Turtle beach, več kilometrov dolgo peščeno plažo, kamor hodijo valit jajca želve. Zadnja leta na žalost vse manj, saj turizem ogroža vališča teh živali… Toplo morje, prijetno sonce in lepo okolje so nas zadržali na plaži cel dan, Jankota mogoče še preveč, saj se je prelevil iz svoje mlečno bele barve v žareče roza – sonce je pač tu premočno za gorjana, nevajenega močnih UV žarkov. Ko smo se vrnili v bazo, so nas vodiči razveselili z dobro novico – jutri gremo raftat.

Priključili smo se skupini še 8 ljudi in po makadamski cesti smo se vozili po prisrčni pokrajini dobri dve uri proti osrčju dežele. Že od daleč smo zagledali turkizno zeleno reko Dalaman, ki se je vila po globokem kanjonu. Na štartu raftinga je že čakalo mnogo čolnov in po uvodni razlagi pravil tega športa smo že sedeli v čolnu in preizkušali nam neznane gibe pri veslanju. Kmalu smo zapopadli pravila igre in sledila je prva večja brzica – ki pa smo jo obšli peš. Na tem mestu sta umrla že dva človeka in zato se prek te ovire ni prav varno spuščati s čolnom. Blaž, ki je izkušen kajakaš, pa je ta odsek reke brez problemov prekajakiral. Brzice so si kar sledile in vse bolj zanimivo je postajalo, zaletavali smo se s sosednjimi čolni, skakali in padali v vodo ter se škropili. Najbolj pa smo se nasmejali ob komičnem dogodku: vodič nam je naročil, naj vsi skočimo na eno stran čolna, če se bo začel nagibati. Na nekem odseku reke se je to res zgodilo in Keram je zavpil, naj gremo vsi na desno stran čolna. Janko, bolj slab v angleščini, sedeč na levi strani, najbrž ni razumel navodila, slišal je samo “to the right” in… je skočil v vodo. Trajalo je več kot dve uri, da smo prispeli na cilj in občutno bolečih rok smo nesli raft do kombija. Z Jankotom sva dobila častno mesto: peljala sva se v raftih, ki sta bila naložena na strehi kombija in vroč veter nama je mršil lase. Škoda, da bodo to prelepo dolino čez dve leti poplavili, saj tu gradijo tretji največji jez v Turčiji…

Čas se je iztekal, počasi smo morali proti ljubi nam Sloveniji. Zopet vožnja, vožnja, vožnja. A je hitreje minilo, saj smo bili z mislimi spet v mehki postelji, ki smo jo po 17 dneh spanja v avtu in na armafleksih že krepko pogrešali. Kapadokija, prvenstvene smeri v Ala Daglarju, vzpon proti Demirkaziku, požar, poizkus pristopa na Parmakayo, ogled gorovja Dedegol, preizkus deep water soloinga in raftanje na reki Dalaman pa nam bodo zagotovo ostali v najlepšem spominu in se jih bomo še dolgo z veseljem in nostalgijo spominjali.

026

Advertisements
%d bloggers like this: