Prvih 2000 km

Odvrtelo se je prvih 2000 km poti po Severni Ameriki. Vecinoma cudovitih… Ce pomislim nazaj, je bilo pravzaprav do sedaj vse skupaj ena cudovita izkusnja. Sprasujete pa me, zakaj ne napisem vec na blog. Glavna razloga sta dva. Prvi je, da nisem in se ne pocutim kot Mr.Girlo (“Ja putujem svijetom u potrazi za onim što je najbolje za vas”), ne potujem, da bi iskal zgodbe za druge. Kdor potuje s takim razlogom, je za moje pojme izbral napacno pot. Ste ze kdaj slisali kaksno zgodbico iz premnogih potovanj npr. Roka Teulna? Ali pa drugih Jezerjanov, ki nemalo potujejo po svetu? Zakaj bi bil jaz izjema? Drugi pa je dostopnost interneta. Komaj najdem hrano in vodo za sproti, kaj sele, da bi nasel internet. Kljub vsemu cutim odgovornost, da kdaj na svete case napisem kaj. Predvsem zaradi tistih, ki so imeli kakorkoli prste vmes, da sem lahko sel.

Ocaran sem nad pravljicno pokrajino Yosemitov, surovostjo Doline Smrti (kapo dol Dusanu Mravljetu!), slikovitostjo Red Rock Canyona, tisocimi lucmi Las Vegasa, mogocnostjo Hoover Dama, utrganimi ljudmi na slavni Route 66, vecernimi pogledi na zahajajoce sonce v Grand Canyonu, nezemeljsko pokrajino nacionalnega parka Zion. Nad premnogimi kacami, ki se soncijo na cesti, cudnimi pajki, ki zjutraj lezejo po mojih torbah, puscavskimi kozami, ogromnimi jastrebi, gigantskimi metulji in raznoterimi rozami. Predvsem presenen nad gostoljubnostjo in prijaznostjo Americanov – na tem mestu bi se rad zahvalil sledecim:

Ga.Dolly Haskell – za prostor na vrtu, kjer sem lahko postavil sotor, “golido” kave za zajtrk in da me je peljala na Sunrise Service

Harry in Tyler – za prevoz iz Yosemitov do Portervilla, ko je snezilo in dezevalo kot iz skafa, za posteljo (ceprav sta se morala potem onadva stiskati na eni), za cudovito vecerjo, gumo za privezat torbo na prtljaznik in zanimive debate.

Druzina Siddle (Lake Isabela) za topel tus, ko sem se premocen do kosti privlekel do njihove kavarne, pranje perila, vecerjo, zajtrk in igro Katancev (cerpav sem izgubil):-)

Edinemu prebivalcu “mesta” Balalat (Mesto Duhov blizu Doline Smrti) za tri konzerve cilija,ki so me nekako spravile prek prelaza do Doline Smrti ter liter in pol vode.

Neznancu v Dolini Smrti za meh za vodo, ki mi je dodobra olajsal marsikaj (ceprav mi ga je nekdo ze ukradel).

Russu Letica za vecerni izlet po Las Vegasu, izdatno vecerjo, pranje perila in da mi je zaupal svojo celo hiso… (Miha, prosim napisi pod komentar kaj vec o Russu) – Russ je namrec Clovek z veliko zacetnico.

Neznani indijanki, ki mi je dala kapo s scitkom, ko je videla moj kot paradiznik rdec nos.

Vsaj ducatu, ki so mi med potjo ponudili vodo in posladke ter prijazne debate – hvala Vam!!

Najbrz sem se koga pozabil, se oproscam, ni nalasc…

Sedaj sem ze dodobra usedlan. No, bil sem ze pri 1000 – em kilometru. Ko mi po 130 km na 35 stopinjah ni vec problem narediti 1200 visincev v 20 km klanec, potem vem, da so noge spet tako mocne, kot morajo biti in glava spet pravilno “nastelana”.

Sledi kolesarjenje dalje po Utahu – Bryce Canyon, Arches, Capitol Reef, nato Colorado in black Canyon of the Gunisson, mogoce Great sand Dunes, Mesa Verde? Ne vem se, bom videl…

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Filmcek Paintball Jezersko

Nov promo filmcek za Feel Green paintball na Jezerskem.

paintball Jezersko

Gape – kamera, scenarij

Cenko (piscalka),Denis, Dominika, Marko, Sale, Rok in Matej smo igrali.

Montaza – Ursa

Glasba – DJ MaTo & Magix

San Francisco – Muir Woods – San Francisco (0- 70 km)

Kolo je prispelo… Bolj kot ne v obliki razsutega tovora, ampak je vse v redu in prav nic ne manjka. Ker sem moral placati za se eno noc v hostlu (ker nisem vedel, kdaj bo kolo prispelo), se mi je zdelo skoda ne izkoristiti lepega dneva za kratek izlet okrog mesta. Cilj je bil peljati se prek Golden Gate Bridge-a. Vse skupaj je res fascinantno in vsaka cast Alain Robertu, da je splezal po tistih jeklenicah do vrha, tudi jasno mi ni, kako mu je uspelo. Ko sem se pripeljal prek mostu, so se nadaljevale oznake za kolesarske steze in trume kolesarjev so drle proti mestu Sausalito. Brez pomislekov sem jim sledil in se spustil proti mestu, cesta je prijetno vodila ob obali, veter ni bilo in temperatura je bila nadvse prijetna za kolesarjenje. Kultura voznikov je tukaj neverjetna – vsak ti ustavi in ti da prednost. Tudi kolesarji so zelo uvidevni, saj vsak, ki te prehiteva rece: “On your left!” Cesta se je zacela vzpenjati in pocasi sem prisopihal do vrha nekega prelaza, odkoder se je spustila proti Muir Woods – u (National Monument). Sele pri vhodu v park sem prvic pogledal na stevec, ki je kar naenkrat kazal ze 40 km. Pa sem rekel, da grem samo na kratek izlet prek Golden Gate-a. Do Muir Beacha sem opazoval gadovce (Echium sp.), ki so tukaj veliki tudi prek 3 m (pri nas sem najvecje videl velike do cca. 30cm) in ogromne jastrebe, katerih razpon kril meri sigurno prek 2m. V Ameriki je res vse ‘big’. Nazaj na Golden Gate mostu je strasna gneca, vse se drenja – kolesarji, pesci, vzdrzevalci v majhnih avtomobilckih,… Pri hostlu se stevec ustavi pri 70 km. Jutri koncno odidem naprej proti Yosemitom. V dveh ali treh dneh bi moral ze spati pod orjaskimi sekvojami in se bolj orjaskim El Capitanom. Ja, v Ameriki je res vse  “big”.

Amerika – v imenu nacionalne varnosti

Koncno sem docakal potovanje v Severno Ameriko. No, malce pa se je zakompliciralo ze kar na zacetku. Potem, ko sem na okencu oddal prstne odtise in sem bil biometricno poslikan, so me poslali v se eno pisarno, ki je bila na prvi pogled namenjena bolj “sumljivim” obiskovalcem ZDA. Znasel sem se v druzbi Indijcev, Kitajcev in muslimanov v smrdljivi in majhni sobici. Policaj Hernandez je vsake toliko popokal prste na rokah in razgibal vrat, da je po pisarni (kjer je vladala smrtna tisina) glasno odmevalo. Z vzvisenim pogledom je preletel sedece v sobi in me poklical k sebi. Potni list vzdigne predse in me premeri od nog do glave. “Ti pa nisi ta, ki je na sliki v tvojem potnem listu”; je bila prva oprazka. Odgovorim mu, da se clovek v petih letih lahko kar precej spremeni, a mi ostro seze v besedo, ces, da nimam kaj pripomniti. Prelista potni listi in pogled se mu ustavi na iranski vizi. “V Iranu si bil?” vprasa po kratkem premisleku in pritrdim mu. Ocitno dober razlog, da sem se bolj sumljiv, kot ocitno zgledam. Sledi vprasanje, ce v ZDA kogarkoli poznam – ker sem posten in nocem lagati, mu odgovorim tako, kot je – nikogar. “Koliko denarja nosis s seboj?” Zopet mo povem po pravici in resno pripomni, da to ni dovolj in da bom najbrz kradel, ce bom hotel preziveti dva meseca v Ameriki. Ko mu odgovorim, da sem leta 2010 z enakim proracunom potoval 7 mesecev in pol in da ne bom potreboval denarja za prevoze, temvec samo za hrano in kdaj za kampiranje, se mu cisto odpelje. “No way, no way, don’t you tell me, how to live in America…” No, od takrat naprej sem bil raje tiho. Policist Hernandez me poslje nazaj v klop in nato sledita vec kot dve uri cakanja na odlocitev. V roke me vzame policistka Guierra – ona se vsaj kdaj pa kdaj zasmeji in pokaze vsaj malo cloveske plati, sicer pa so vprasanja ista, kot prej. Ponavljam odgovore, kot bi jih posnel in pocasi in vztrajno tipka v racunalnik. Cez slabo uro zaslisevanja mi pritisne stampiljko v potni list in od takrat naprej se lahko svopbodno sprehajam in kolesarim po ZDA. Ceprav zaenkrat se samo sprehajam… Kolo so mi namrec nekje na poti iz Evrope izgubili, tako da sem sedaj “ujetnik” San Francisca in cakam, kdaj bo prtljaga najdena. Sicer pa pridno nabiran km kar pes in si ogledujem mesto.