Jamajka

Jamajka me je na nek način razočarala – preveč sem si jo predstavljal kot “obljubljeno deželo”, kjer se cedita med in mleko, kjer  topli medčloveški odnosi polepšajo dan in kjer se neskončne peščene plaže s palmami zlijejo v prelepo kuliso. Pa je vse prej kot to; večino ljudi je s prihodom prvih belih trebušastih turistov pokvarila nezadržna želja po denarju in bogastvu, o katerem so jim pravili ljudje iz celine, revščina je prisotna na vsakem koraku in prelepe plaže iz prospektov so dostopne samo petičnim gostom z debelimi denarnicami.

Potovanje sem si privoščil za konec obiskovanja srednje šole, kot darilo ob uspešnem zaključku gimnazije in da bi čimbolje izkoristil najdaljše počitnice v življenju. S sošolcem Anžetom sva skupaj načrtovala “backpackersko” potovanje in s polnimi nahrbtniki sva leta poleti 2002 odletela proti Jamajki. V Kingstonu se nisva kaj dosti zadrževala, saj slovi kot zelo nevarno mesto, kjer se vsak dan zgodijo povprečno trije umori, stopnja kriminala je visoka, najbolj pa so na udaru mladi turisti, ki spijo v slabo zaščitenih predelih mesta. Najin načrt je bil obkrožiti otok in se podati še za en teden na Kubo. Pot naju je vodila proti vzhodu, s taksiji in minibusi, spala pa sva vsak dan drugje. Potovanje z avanturističnega vidika ni bilo kaj posebnega, če izvzamem, da so nama dvakrat grozili z nožem, ponoči vdirali v sobo in naju lovili po Negrilu, ker si nisem hotel urediti frizure.

Po zajtrku sva se ponavadi odpeljala do kraja, kjer sva imela namen tisti dan prenočevati, se namestila v sobi in nato raziskovala bližnjo in daljno okolico. Ocho Rios Falls so zagotovo ena lepših naravnih znamenitosti otoka – apnenčasti pragovi, prek katerih teče prijetno osvežujoča reka in prelepo rastlinje na obrobju zares pričarajo tisto pravo Jamajko iz prospektov – instant! Pa rojstna hiša Bob Marleya v idiličnih gorovju Blue Mountains. Da ne pozabim plaže v Negrilu, kjer se tare turistov, ki niso videli kaj več kot ležalnika in hotelske restavracije. In izlet po reki Black River s čolničkom – ravno ko smo si ogledovali največjega krokodila na par metrov, o pridrveli v tistih ogromnih katamaranih, varno zaščiteni pred “napadalnimi” krokodili in jih preplašili, nas pa so valovi nevarno zazibali, da bi se skoraj prevrnili… Sprehod na najvišji vrh (nekaj prek 2000 m) pa je bil pravi balzam – nikjer nobenega turista, prijetna džungelska pot in osvežujoča klima so bili zares prijeten zaključek potovanja. Razgled ni bil prav navdihujoč, saj je vrh zagrinjala megla, a kaj sva hotela…

Je bilo pa potovanje zanimiva izkušnja, saj sva si vse splanirala sama, si sproti iskala prenočišča in hrano ter stvari, ki sva si jih želela ogledati. Skratka, dobra popotnica za naslednja potovanja!!