Vizum za İran

No, pa sem ga le dobil… Ni trajalo dolgo, je pa to brez dvoma najdrazji kos papirja, ki sem ga “kupil”; vse skupaj je stalo priblizno toliko, kolkor se zapravil v enem mesecu popotovanja po Turciji.  Verjamem pa, da bo vredno – tako vsaj pravijo vsi, ki so ze kdaj obiskali İran. Prav radoveden, kako bo, ce so ljudje res tako prijazni, ali njihova prijaznost meji ze na vsiljivost, kot se je vcasıh dogajalo v Turciji.

Stırje kolesarji, s katerimi sem se dva dneva druzil v hotelu Tehran v Doğubayazitu, so danes zjutraj ze odrinili na pot. Par iz malezije bo ubral podobno pot kot jaz, par iz Svıce gre pa do Teherana, naprej pa z letalom verjetno na Japonsko. Kar veliko smo debatirali in ugotovil sem, da je njihov nacin potovanja precej drugacen od mojega.  Oni skoraj ne uporabljajo sotora, vecinoma spijo po hotelih, jedo ves cas po restavracijah in ce se jim zazdi, da imajo dovolj, se usedejo na avtobus in se zapeljejo par 100 km naprej.  Povprasal sem jih seveda, koliko potemtakem zapravijo na mesec, pa je bil odgovor, da okrog 700-1000 evrov in da je to zelo malo za njih. V Svici in Maleziji je pac standard malo drugacen kot pri nas… Ocitno pa pri potovanju ne drzi vedno pregovor malo denarja, malo muzike. Ko sem jim zvecer pripovedoval, kaj vse se mi je zgodilo, kako so me vabili na obede, dogodke ob Vanskem jezeru,spanje v delavskem naselju… kar niso mogli verjeti. Njih so samo parkrat povabili na caj, kaj vec stikov pa s Turki niso imeli. Vecinoma so se po kolesarskem dnevu zaprli v sobe, odprli prenosne racunalnike in surfali po netu. Po svoje fino, vedno si na toplem, obcutek varnosti je vecji, gledas, kaj se dogaja doma, ampak tistega pravega dozivetja pa po moje ni. Podobno se mi zdi tudi, ko gledam ljudi, ki gredo na morje: doma nakupijo hrano v Mercatorju, zapeljejo se v kamp, kjer se ogradijo, da jih nihce ne vidi, po moznosti vsako jutro kupijo Slovenske novice v bliznjem kiosku,… Tako pac je in hvala bogu; ljudje smo si razlicni.

Jutri odrinem proti meji, saj mi vizum ze tece. Zaenkrat planirana smer Tabriz-Ardabil-Rasht-Sary-Gorgan in proti meji s Tadjikistanom. Vmes moram se na daljsi izlet v Tehran, kjer bom imel kar precej dela z vizumi. Prej kot v 40 dneh bom z İranom tezko opravil.

Advertisements

Turcija

 

Sedim na terasi hotela Tahran v mestu Doğubayazit in v bistvu sploh ne vem, kaj naj napisem. V mesecu, ki je za mano, se je zgodilo toliko novega, nenavadnega, toliko stvari, ki bi jih rad delil in mnogo stvari, ki jih pac hocem zadrzati zase. Najbolje, da seveda zacnem tam, kjer sem postal bolj skop z informacijami – pri jezeru Hazar.

jezero Hazar, v ozadju gora Hazar,kjer je po legendi pokopan Abrahamov oce

                         Sıvrıce

Po 3500 kilometrih se je telo pocasi, a vztrajno zacelo upirati. Potreboval se pocitek in pavzo, potreboval sem kolesarski predah. Zato sem se odlocil, da se pri jezeru Hazar utaborim za kak dan. Ze takoj v mestu Sivrice me zacne preganjati lokalni policaj, da s kampiranjem ob obali ne bo nic in da me bodo kaznovali, ce bom postavil sotor. Zato se zapeljem na drugo stran, kjer mi obljubi, da ne bo problemov in najdem super kamping ob jezeru s pogledom na goro Hazar, kjer naj bi bil po legendi pokopan Abrahamov oce. Tudi samo jezero je lepo in zanimivo – nastalo naj bi po potresu, globoko okrog 150 metrov in na dnu nekje lezijo razvaline anticnega mesta. V glavnem, kamping sele urejajo, a sef delavcev mi zagotovi, da ne bo nobenega problema, ce kampiram tam, se celo stusiram se lahko v delavskih barakah in itak mi celo popoldne strezejo s cajem. Zvecer se ulezem v sotor in cez 5 mınut obkrozi sotor pet vojakov s puskami. Zahtevajo, naj se oblecem in naj takoj zapustim sotor, spati moram v hisi, ker naj bi bilo zunaj nevarno. Grem torej v tiste delavske hiske, kjer me lepo sprejmejo, mi postrezejo s piscancjo juho in cajem in so zelo, zelo prijazni z mano.

Naslednje jutro je dezevno. Ravno prav – pavza in dez, cas za servis kolesa. Razen tiste nezgode v Albaniji me sedaj uboga. Za poceno feltno sem bil pa itak kriv sam. Z lezecim kolesom se naredil dosti kilometrov po soljenih cestah in sol je pri ventilu prisla do feltne ter jo pocasi razzrla. Delavci me vzamejo cisto za svojega; ko je cas za kosilo, me poklicejo (Mete je moje ime v Turciji), ko je cas za caj, me poiscejo, ko se sprehajam kje ob jezeru in ko zvecer gledajo TV, me prijazno povabijo, naj gledam z njimi. Sicer prav nicesar ne razumem, ampak se ne sekiram.

pred Bingölom, v pricakovanju nevihte

15-kilometrski prelaz Kur(u)ca

“birdwatching” iz sotora

vsi jo poznate pooglasanju, a redko kdo ve, kako izgleda…

Pocasi je bil cas za odhod. Hitim proti Bingölu,caka me se nekaj podezelskih cest, nato pa tiste megalomanske kvazı avtoceste. Na podezelju res uzivam, vsi me pozdravljajo, vabijo na caj in so skratka neskoncno prijazni. Dnevi minevajo, gonim svoj tempo 100 km na dan in uzivam v lepem vremenu, ki me spremlja ze od Dubrovnika naprej. Prebijem se do mesteca Solhan, tu se postane prisotnost vojske vse vecja, ljudje se totalno spremenijo; ogromno je vpitja za mano, ko me zagledajo na 500 metrov, zacnejo teci proti cesti, ce se ustavim, me morajo celega pretipati in preskenirajo me od glave do peta. Zato se raje ne ustavljam. Ponavadi si kupim hrano v prvem marketu pred mestom, tam lastnik poskrbi, da me ne motijo prevec, nato pa zdrvim skozi mesto brez ustavljanja. Najbolj nadlezni so otroci,ki morajo vse pretipat in pogledat, nekateri mecejo kamenje vame in so skrajno nevzgojeni. Najhujsi so bili kurdski otroci, ki si jih takoj spoznal po vojaskih hlacah, ponavadi s plasticno pusko v rokah in ko si prisel mimo, se niso hoteli umaknit s ceste, ampak so se po moznosti obesali na torbe in grozili s puskami. Na sreco je bilo tako samo z mladino, po 25 letu se ocitno ljudje umirijo in samo se vpijejo izza kaksnega kota. No, tako stanje je trajalo od Solhana do nekje Ahlata ob Vanskem jezeru. Potem se je zadeva spremenila v 20 km. Spet vsi prijazni in nasmejani, pozdravljajo in vabijo na caj. Te spremembe najbrz ne bom nikoli razumel.

ob poti k Vanu

Vansko jezero je bilo nekaj najlepsega, kar se videl v Turciji. Lezi na visini 1650 metrov in meri kar 3700 kvadratnih kilometrov. İz vseh strani je obrozeno z zasnezenimi gorami, najvisje med njimi merijo prek 4000 metrov.  Jezero je sinje modre barve in obala je cudovita – od pescenih plaz, klifov, do kamnitih plaz do mocvirij, kjer gnezdi mnogo ptic. Zelo uzivam v voznji… Ker gre bolj po ravnem in ker se pripravlja na dez, naredim kar 150 km. Taborim pod cudovitim stiritisocakom.

pod 4000 metrov visoko goro ob jezeru Van

tabor ob Vanu

Naslednji dan startam ze ob pol sedmih. Ponavadi se zbudim ob 6.30 in se do osmih, pol devetih pripravljam na voznjo. Ta dan zelim narediti cimvec km, ker se pripravlja na dez. 50 km voznje ob jezeru, nato zavijem v cudovito dolino ob iranski meji. Ljudje so super, cesta je do 120 km vecinoma po ravnem in lepo speljana. Potem se zacne 15 km vzpon proti prelazu Tendürek (2644m). Scena je cudovita; pred mano je 3500 metrov visok vulkan in ko se ozrem nazaj, kamor seze pogled, polja strjene lave. Na vrhu prelaza sem neizmerno srecen – samo se 30 km spusta, nato pa postelja in pocitek. S Turcijo sem koncal. Caka me se 40 km do meje z İranom in izlet v Erzurum po vizo, ampak v glavnem je to to…

protı İranu…

najvisji prelaz na moji poti

PA SE NEKAJ ZA LJUBİTELJE STATİSTİKE:

skupni prevozeni kilometri: 4194 km

kilometrov po Turciji: 2274 km

najdaljsa razdalja v enem dnevu:156 km od Ercişa (Van) do Doğubayazita (pod Araratom)

najvisja hitrost :45,6 km/h (prelaz Kuruca)

najvisja povprecna hitrost: 21 km/h

najbolj napadalni psi: zadnji prelaz proti Araratu, grizejo ze torbe, a na sreco imam poprov sprej… napadalen je tudi pes pri mestu Senirkent, ki je takozivcen, da z vso silo zagrize v zıcnato bodeco ograjo in trga…

najbolj simpaticno mesto: Yalvaç (ne vem, zakaj, ampak bilo mi je fino)

najmanj simpaticno mesto: Elbistan oz. vasice na zacetku jezera Van

najboljsi prijatelj: najbrz bosta dva; sotor in MP3

najboljsa prijateljica :Anja, itak…

najdlje na kolesu/dan: 8 ur in 10 minut (proti Araratu)

najlepsi kamping plac: ne morem se odlocit, verjetno bo kar luknja v Kapadokiji, ceprav slabih placov ni bilo…

najboljse kosilo:  musaka v kraju “ne vem ımena”

najboljsi zajtrk: 20 km pred Sivricem me kmet povabi na zajtrk –  jajca,kajmak,sir maslo,paradiznik,paprika,med in popecene lepinje na odprtem ognju; vse domace, ker je itak trgovina predalec

najvecji strah: ko vojaki obstopijo moj sotor in ne vem, zakaj…

najdaljsa kletvica: besed nisem stel, je pa trajala okrog 30 kilometrov (snezni metezi in dez na poti proti Konyi)

najbolj utrujen: relacija Develi-Göksun – trije megalomanski prelazi, 40 kg kolo in na njem 70 kg mozic…

najmanj prijazni ljudje: prvih 50 km ob jezeru Van

najbolj gostoljubni ljudje: mesto Yalvaç

Vansko jezero

Matej je na severu Vanskega jezera, hiti pod Ararat, da ga ne ujame dež, ki ga obljubljajo. Tam mora počakati na dokumente za iransko vizo. Vojaki, ki jih je dežela polna, so baje prijazni, odrasli ljudje tudi, mularija je pa grozljivo nadležna. Narobe svet, ane?:) Jezero je pa menda čudovito, lepih plaž morje, objezerska ravnina se pa po vseh prelazih tudi prileže; danes 150km. Jutri ima za zajtrk/dopoldansko malico prelaz skoraj na 2000.
[Anja]

Bingöl

Zivjo,

sem v mestu Bingöl in hitim naprej proti Muşu. Te ogromne ceste mi niso prevec vsec,a druge ni. Danes je za mano ze 15km prelaz Kurucu (1800 m.n.m.), ime zna biti zanimivo,ce izpustis en u,ves kje sem bil… No,upam da se cimprej prebijem do Vanskega jezera,tam bodo ceste (sodec po karti) bolj kolesarju na kozo pisane. Do takrat bo pa treba potrpet. Upam, da mi bodo odobrili vizum za Iran,ker rezervnega nacrta se nisem naredil… V 4 dneh upam da se bom prebil pod goro Ararat,kjer se bom za nekaj casa ustalil.

Malatya

Sem v Malayi in se odpravljam proti mestu Sivrice. Tam si bom privoscil malo daljso pavzo,ker cutim kilometre. Zadnji dnevi so bili res naporni, a pestri. Prelazi v vzhodni Turciji so res “pasji”.

Goksun

Sem v mestu Goksun,okrog 200 km pred Malatyo. Ker je lepo vreme,kar hitim,saj kaze na poslabsanje cez 3 dni. Do takrat upam, da se bom priblizal Erzurumu in da bo viza za Iran odobrena, tako da bom se na izlet v to mesto.

Vceraj sem prevozil 3 prelaze,najvisji je bil visok 1990m, dva pa okrog 1600 metrov. Popolnoma zbit sem se zavlekel v sotor in brez zbujanja (kot ponavadı) spal 10 ur.

3000km

Vceraj sem prevozıl 3000-i km svoje potı ın ta <jubılej< sem proslavıl na prav poseben nacın – prespal sem v enı ızmed lukenj v Kapadokıjı. Kdor je ze bıl kdaj tu, ve, da je ta lunina pokrajina res nekaj cudovıtega. Ze sam vcerajsnjı dan je bil nekaj posebnega: takoj zjutraj sem moral v mestu Demırci spıtı 3 caje, ker je vsak, kı je prısel mımo mene, ko sem zajtrkoval na trgu, prınesel caj. Nato se je nasel se nekdo, kı je prınesel kozarec vrocega mleka. Ce bı vedel, kako ne maram toplega mleka, mı ga verjetno ne bı prınesel, tako sem ga pa moral spıtı, drugace ne bı bılo vljudno….

Nato sem ob potı vıdel smerokaz za kratersko jezero;ker sem ımel casa vec kot dovolj, vreme pa je bılo lepo, semse odlocıl, da sı ga ogledam. Cudovıto jezero v cudovıtem ambıentu…

Sledıl je ekspresnı spust do mesta Derınkuyu, kjer je svetovno znano podzemno mesto, tudı pod unescovo zascıto. Tu so se ljudje skrıvalı v casıh vojn, mesto je sprejelo od 3000-5000 ljudı. Sam labırınt sega v globıno 85 metrov, na ogled pa je do 55m. Notrı najdes marsıkaj – shrambo za vıno, prezracevalnı jasek,solo za menıhe, krstılnıco,cerkev,dnevne sobe,studentske sobe,… Vsa stvar me je povsem ocarala ın 3 ure sem blodıl po podzemlju.

                                                                                                                                      prezracevalnı jasek

                                                                                                                                v “DNEVNI SOBI”

                                                                                 “spalnıca”