Zahvale…

Po dolgem casu zopet lahko debatiram po slovensko – danes zjutraj je namrec prisla Anja v Doshanbe in sedaj morava cakati do srede zjutraj, ko bom dobil kitajsko vizo. Ko se pogovarjava, mi vcasih uide kaksna angleska beseda in prav smesno se pocutim… Najin plan je sedaj proti Khorogu in potem po dolini Wakhan na meji z Afganistanom. Kdor je bil tam, ve povedati, da so pogledi na zasnezene sedemtisocake Hindu Kusha cudoviti.

Ko sva z Anjo razpakirala stvari, sem se pocutil, kot da je prisel bozicek – toliko novih in tako potrebnih stvari!!

Prva in najvecja zahvala gre seveda Anji, ki je vse to pretovorila v Tadjikistan.

Zelo, zelo sem hvalezen servisu koles Valy Zagar, ki je prispevalo mocno sprednje kolo. Staro je po sedaj prevozenih 7500km zacelo popuscati in razpoka v obrocu se je iz dneva v dan vecala. Zopet moja napaka, saj sem vzel star obroc, ki je imel kar nekaj km po soljenih cestah, zaradi cesar je prislo do korozije. Prvi dan Tadjikistana so bile ceste tako slabe, da sem prevozil zgolj 70 km v 7 urah. Ves cas sem pazil, da ne bi zadel ravno vsake luknje na cesti. Na koncu dneva pa me je presenetil se tako mocan veter, da nisem mogel voziti vec kot 6 km/uro. Naslednji dan je bila zgodba povsem drugacna, povsem nova, dve leti stara cesta, ki so jo zgradili Kitajci za povezavo Tashkenta in Doshanbeja. Sicer svinjski prelaz,ampak se je dalo prebrcati. Z Noro in Benjaminom smo prespali pred 5km predorom, naslednji dan pa smo se odpravili prek njega na drugo stran. Vode je bilo vcasih res veliko, tako da se ni videlo lukenj v cesti in sem dvakrat res posteno zadel… Ampak obroc je se vedno drzal na sreco. Zatorej se enkrat hvala ekipi servisa Valy Zagar, da so mi bili pripravljeni dati res vrhunsko in mocno kolo. Sedaj se mi tudi ostali kolesarski popotniki, ki jih v Tadjikistanu ni malo, ne posmehujejo vec glede mojega kolesa, saj je popolnoma enakovredno njihovim 3000 evrov vrednim ,zverinam,. 🙂

Zahvala gre tudi tovarni obutve Planika, ki je prispevala nove treking cevlje. Danes sem jih preizkusil in so na sreco kot ulite. Ampak starih La Sportiva se vseeno ne morem vreci stran. Toliko so prestale, pa se vedno drzijo. Najvecji problem je, ko me kaksna druzina povabi na kosilo in moram sezuti cevlje – takrat se zavonja vse prevozene in prehojene kilometre:-)

Svic majice Mico, ki jih je prispevala trgovina Tadeja Brankovic Sport bodo nadomestile ze dodobra obrabljene Crafte. Tu je vcasih tako vroce, da kar tece od mene, naslednji trenutek pa zapiha veter in zadeva zna biti nevarna za prehlad…

se nekaj slik iz stanov…

This slideshow requires JavaScript.

Uzbekistan in del Tadjikistana

Kaj lahko napisem o Uzbekistanu? Pozitivno presenecen nad gostoljubnostjo Uzbekistancev, nad vrocino in nad tem, kako te driska lahko izcrpa. Ljudje v Iranu so gostoljubni, ampak Uzbekistanci so gostoljubni na kvadrat. Celo tako zelo, da sem lahko izbiral, pri kateri druzini bom spal in kaj bom jedel za vecerjo. Buhara in Samarkand sta zelo lepi mesti, ampak za moje pojme precej,precej prevroci. Driska je pa se tretja zgodba, zaradi katere ima Uzbekistan malo bolj grenak priokus.

Tadjikistan je cisto drugacna dezela, gorata, bolj hladna in ceste tu so obupne do odlicne. To pomeni, da lahko v enem dnevu naredis v 8 urah 70 km, naslednji dan pa 130, ker Kitajci gradijo ceste na polno. Tadjikistan sem vecinoma prepotoval z Benjaminom in Noro iz Svice in imeli smo se super. Zgodba zase je bil 5km predor,kjer je bilo vode vcasih do kolen…

Turkmenistan (brez slik,ker ste neucakani…:-))

Lep pozdrav iz Buhare v Uzbekistanu. No, pa se je zgodil tudi Turkmenistan. Ni ravno drzava, ki bi jo clovek pogosto obiskal, ampak za moje pojme vseeno vredna ogleda.

Dan se je zacel na Iransko – Turkmenistanski meji. Procedura dolga, tako da vstopim v drzavo sele ob 11 uri, ko se razbesni veter in je vrocina najhujsa. Ampak imam samo 5 – dnevno vizo in moram hiteti, kolikor se da. Veter piha direktno v prsa in vozim lahko le 12-13 na uro. Levo in desno od mene se vrtincijo veliki tornadi, cesta je katastrofalna in kamor seze pogled, sama ravnina. 95 kilometrov ni nobenih naselij in vode, tako da tovorim 8 litrov s seboj. Po 1 uri je itak vsa voda skoraj vrela, ampak to ima svojo dobro stran – ni mi bilo treba uporabljati kuhalnika za nescafe…:-) Pred mestom Houz Han imam zadosti, naredil sem 105 km in ne morem vec, saj so celni veter, vrocina in pomanjkanje vode opravili svoje. Prespim na vrocem pesku, z najlepsim pogledom na mlecno cesto…

Naslednji dan se podam proti anticnem mestu Merv. Naredim veliko napako, ko se odpravim sele ob pol 8 zjutraj. Sonce ze neusmiljeno zge in ravnina je ubijalska. Proti veceru dosezem razvaline mesta. Tako lepo je, da se odlocim, da prespim kar med rusevinami, poleg tega je prepozno za se kaksen kilometer. Danes se jih je nabralo 130.

Naslednji dan se zacne puscava – nora vrocina, kar puhti, tovornjakarji, s katerimi sem se pogovarjal, so dejali, da jim termometri kazejo 50 stopinj. Opoldne je nemogoce kolesarit, ker je prevroce, popoldne pa zacne pihat celni veter, zato je najbolje narediti cimvec dopoldne. Do 11 prekolesarim ze 100 km, potem pocivam v puscavski vasici in popoldne se 30 km. Ob treh popoldne sem natocil 5×1,5L vode in do sedmih  zvecer spil ze 4 flase. Ce bi jih imel se 5, bi jih najbrz spil se 5…

Cetri dan pridem v Turkmenabat, 40 km od meje. Koncno si lahko privoscim hotel in tus, napetost, ali mi bo uspelo v petih dneh, mine… Ogledam si mesto, bazar. Sicer ni kaj prevec videti, ampak vsaj toliko je, da zacutim utrip Turkemenistana tudi v mestu.

Sedaj sem v Buhari, enem najbolj slavnih mest na svilni cesti. Zelo lepo, a vroce….