Maroko

Že dolgo je v nas tiho tlela ideja, da bi se odpravili na skupno potovanje, kjer bi združili vse naše hobije; plezanje, hribolazenje in deskanje na snegu. Po tehtnem premisleku smo se odločili za daljni Maroko. Tam smo našli vse naštete možnosti za aktivno preživljanje dopusta, zadovoljiti smo se morali le z deskanjem na puščavskem pesku, kar pa je bilo tudi vredno poskusiti. Kljub prenekateri posmehljivi in skeptični opazki smo se 1. avgusta odpravili s kombijem prek Evrope, črni celini naproti.

morocco-179


Že takoj po prihodu v Maroko smo se seznanili z lokalnimi razmerami – vročino, neznosnimi prometnimi razmerami in nadležnimi uličnimi prodajalci, ki bi za umazano majico zamenjali skoraj vse premoženje. Čas pa nas je neusmiljeno preganjal in že smo drveli proti enemu izmed naših glavnih ciljev, 4167 metrov visokemu Mount Toubkalu. V slikovitem Marakešu, mestu pod najvišjimi vršaci Atlasa smo si ogledali največji minaret v Maroku in bazar, kjer lahko kupiš prav vse – od začimb, čevljev in raznih spominkov, pa vse do živih kokoši, povezanih v »six pack«. Zvečer pa smo se že znašli v majhni hribovski vasici Imlil, ki je bila naš bazni tabor za naskok na vrh. Najeli smo še mulo in zjutraj ob sedmih smo že bili nared za celodnevno hojo proti vrhu. Pot se je vila prek mogočnih, presušenih rečnih strug, prepadnih sotesk in med zaplatami gorskih rož do koče na višini 3200 metrov, kjer večina osvajalcev tega vrha prespi in se naslednji dan odpravi dalje. Ker pa smo na vsak način hoteli doživeti sončni vzhod in prižgati dan na Toubkalu, smo se z zasilno opremo za bivak in skromno količino hrane odpravili vrhu naproti. Orkanski veter, neznosni mraz in pozna ura so nas prisilili v bivak, 200 metrov pod vrhom. Pojedli smo vsak dobri dve zvrhani žlici jote, pol frutabele in pripravljeni smo bili na boj s spancem, ki kar ni in ni hotel priti. Ko pa smo zjutraj okrog petih zaslutili prve sončne žarke, smo pohiteli proti vrhu in bili nagrajeni z neverjetnim pogledom na okoliške vršace, obsvetljenimi s prvim soncem. Lepo je bilo stati na vrhu Afrike z najboljšimi prijatelji ob sebi. Še tako lep razgled pa nas ni mogel prav dolgo zadržati na vrhu, saj nas je mrzel veter prav hitro pregnal v dolino in po 12 urah smo po vožnji prek slikovitih prelazov že namakali noge v Atlantskem oceanu in se greli na neskončnih peščenih plažah mesta Agadir.

morocco-123

Tu smo si vzeli dva dni za regeneracijo in nabiranje novih moči, saj smo se odpravili dalje do soteske Todra, ki je zaželen cilj mnogih plezalcev iz vsega sveta. Kot pravi vagabundi smo spali pod milim nebom in opazovali polno luno, ki je osvetljevala previsne stene soteske. Naslednji dan smo že okusili vso slast plezanja po kompaktni kamnini, z lepimi in že opremljenimi smermi. Po nekaj kratkih plezalskih podvigih smo se čutili že zrele, da se spopademo z daljšimi klasikami te soteske.

V soteski Todre smo se zbudili v še eno prekrasno jutro. Mrzlično iskanje preostale opreme in neubogljiv želodec so opozarjali na težak vzpon, ki se je ta dan obetal – Diedro de la Chibania, ena najdaljših smeri v soteski je s svojimi 280 navpičnimi metri pravi strah in trepet pregovorno neustrašnih izzivalcev vertkalnih sten. Med lokalnimi plezalci smo zbirali informacije o vzponu in ko smo se počutili dovolj poučene, smo pričeli s plezanjem. Na žalost Marku ožuljena noga ni dovoljevala okusiti navpičnih maroških sten.

maroko-1221

Prvi raztežaj še ni postregel s kakšnimi velikimi težavami, v drugem, ko sem prišel na vrsto jaz, pa sem že po prvih dveh metrih spoznal, da smer ni mačji kašelj. Zoprna prečka v sicer trdni skali in dobro opremljeni steni mi je kar dala vetra. Šele ko sem vpel sidrni klin, sem si lahko za trenutek oddahnil in pozval Anžeta k plezanju. Na žalost tudi njemu plezalke niso bile naklonjene, pa tudi nevplezanost ga je prisilila k spustu po vrvi, saj bi trije v časovno tako dolgi smeri kaj težko shajali, pa tudi stojišča so bila bolj ali manj prirejena le za enega plezalca. Ostala sva sama z Denisom, ki je že plezal tretji raztežaj. Vrat me je že pošteno bolel, ko sem strmel v vertikalo nad mano in opazoval Denisove previdne kretnje in gibe. Vsako potezo je naredil v globoki koncentraciji in pri tem pazil na vsak korak. Po desetih metrih je izginil nad skalni previs in le slutil sem počasno napredovanje, ki je napovedovalo plezalske težave. Spraševal sem se, kako se bom prebil prek vseh preprek, če je že Denis, ki je veliko boljši plezalec od mene, porabil toliko časa. Vendar mi je naraščajoča višina pognala adrenalin po žilah in nobena razpoka ni bila preozka ter noben oprimek premajhen za uspešno napredovanje. Na stojišču sem srečal nasmejanega Denisa, ki mi je namenil nekaj vzpodbudnih besed. Zaplezal sem dalje, a me je rahlo previsna zapora ustavila. Na vse pretege sem se trudil, »tlačil« noge v najmanjše razpoke in si pomagal celo z nohti na milimetrskih oprimkih, a ni in ni šlo. Obvisel sem nad zevajočo globino in si predstavljal črne scenarije. Po nekaj neuspelih poizkusih sem se odločil, da s prostim vzponom v steni ne bom uspel in oprijel sem se odrešilnega kompleta, ki mi je pomagala premagati zoprn detajl. Ko sem se me plezanjem ozrl v dolino, sem opazil gručo turistov, kako strmijo v naju ter našega Transportetja, Marka in Anžeta, kako brezskrbno stojijo ob hladni reki in lagal bi, če bi rekel, da jim nisem zavidal. Ob prihodu na stojišče sem bil izmučen in izsušen. Vročina, ki se je uprla v steno je bila neznosna in privoščil sem si požirek prevrete vode, ki je pogasila pekoče grlo. Trpel sem. Zaklel sem se, da tako težkih smeri ne bom nikoli več plezal.

Denis je prišel mimo mene. Besede bi bile odveč; oba sva mislila isto – čimprej iz tega pekla, vroče stene in težkih detajlov. Priplezal sem do prve police, kjer se je dalo sedeti in uredil sem udobno stojišče. Ob pogledu na zadnji, malce lažji raztežaj so se vsa prejšnja zaklinjanja razblinila kot milni mehurček – še bom plezal, iskal prehode prek navidezno nepreplezljivih poči in plati. Še bom hodil iskat v stene svoj notranji mir in zadovoljstvo, dogodivščine in prave prijatelje.

marocco-11

Ker pa čas ni bil naš zaveznik, smo se morali podvizati in oditi žgočemu saharskemu pesku naproti. Po prihodu v mesto Merzouga ob vznožju najvišjih sipin smo samo še obsedeli. Prišli smo ravno v času največje vročine in živo srebro se je povzpelo na groznih 50 stopinj Celzija. Začudeno smo opazovali domačine, ki so se, zaviti v deke, sprehajali mimo nas in opazovali čudaške belce, ki so napol goli čakali, da se sonce končno skrije za obzorje. Zvečer smo si šele upali stopiti na sedaj ne več razbeljen pesek in odšli smo na markantno sipino, ki se je dvigala 200 metrov nad pokrajino. Na vrhu smo si postavili šotorček, ki pa je bil povsem brez pomena, saj je bil pesek po 15 minutah že v čisto vsaki luknji naše opreme in telesa. Ob polni luni in uživaškem premetavanju po toplem pesku smo pričakali jutro, ko smo poskusili še tako opevano smučanje na sipinah. 50 ljudi, ki je prišlo pozdravit jutranje sonce, se je zabavalo ob pogledu na naše jalove poskuse spuščanja po puščavskem pesku. Odločili smo se, da raje ostanemo pri snegu in prepustimo tako obliko rekreacije Maročanom. Naših 13 dni v Maroku se je kar prehitro izteklo in čakala nas je še vožnja prek Evrope nazaj v domovino. Srečni in zdravi smo se po 8000 prevoženih kilometrih vrnili domov in sklenili, da se zagotovo še vrnemo v Maroko, deželo visokih gora, globokih sotesk, neskončnih peščenih plaž in prijaznih ljudi.

marocco-521

Advertisements
%d bloggers like this: