Luang Prabang

Sem v Luang Prabangu,ker sem sedaj brez sotora,sem naredil spet eno ubijalsko, 150km etapo. Kaj vec pa napisem jutri, ko se spocijem,malo poslikam,itd…

Advertisements

Jinghong, Xihuangbana,Kitajska

<Koncno sem spet nasel nekaj casa, predvsem pa volje za pisanje. Pretekli teden je bil zopet eden bolj pestrih, predvsem pa eden najbolj napornih na celi moji poti. Tako dolgih prelazov, slabih cest in take soparne vrocine se nisem nadejal, pa vseeno… je bilo lepo! Predvsem zaradi cisto drugacne, tropske pokrajine, prijaznejsih ljudi in dooolgih,uzivantskih spustov.
Iz Kunminga sem startal v soboto in ze po priblizno 30km na zavorah zacutim tisto znano “cukanje”, ki ga poznam ze iz Albanije. Temeljit pregled zadnjega kolesa je razkril novo razpoko v obrocu – pa saj je bilo pocasi ze za pricakovati, kolo ima 12000 km po mogocih in nemogocih cestah, makadamu, kolovozih, brezpotjih in blatu. Ogromno tresljajev s polno obremenjenim kolesom pac zahteva svoj davek. Pricnem proucevati pot in se odlocim, da nadaljujem proti mestecu Yuxi (ki je mimogrede veliko vecje kot Ljubljana, a za tukajsnje razmere se vedno mestece) in tam poizkusam najti kaksno solidno kolesarsko trgovino. Za namecek je cesta eno samo gradbisce, slabih 100 km makadama, prehitevajocih tovornjakov, prahu in hude vrocine. Popoldne pridem v Yuxi – najprej poizkusam trgovino najti kar na slepo, a iskanje je podobno loteriji oz. iskanju igle v kopici sena. Odlocim se, da stopim na banko, kjer vedno kdo zna vsaj kaksno besedo anglesko in kjer tudi najdem prijazno gospodicno, ki si celo vzame prosto popoldne, da z menoj hodi po mestu, igra prevajalko in se po najboljsih moceh trudi, da bi mi pomagala. Brez nje bi se najbrz slabse izteklo, kot se je… Koncno se znajdem pred Merida trgovino – imajo vse, kar si clovek pozeli, najdemo obroc in pricnemo demontirati starega. Ko sraufamo skupaj novega, nam nekaj ne gre v racun – premalo lukenj je, mozak je ocitno slabo prestel, ko je iskal obroc, ali pa je prislo do nesporazuma, saj je prijazna gospodicna ze pred nekaj casa odsla nazaj na delo. Obroca s 36 luknjami ne najdemo, zato se odlocim, da kupim kar celo zadnje kolo (32 naper) brez zobnika, ki je dobre kvalitete (Shimano) in za nase razmere smesno poceni. Odhitim ven iz mesta in po komicnem iskanju poti ven iz mesta se koncno le znajdem v zapuscenem kamnolomu, kjer si postavim sotor oz. kar je od njega se ostalo. Kar dolgo v noc se premisljujem, kaj naj storim, ko me presine, da sem staro pesto pozabil v delavnici. Naslednje jutro me zato zopet caka izlet v mesto in nato nadaljevanje poti.
Sledim stari cesti, gradbisca pocasi izginjajo in cesta je slaba. Dobra stran je, da ni skoraj nobenega avtomobila ali tovornjaka, od casa do casa me prehiti kaksen motorist, to je pa tudi vse. Vozim skozi majhne vasice, kjer so najvecja nadloga psi. Vcasih je prav smesno, ko se peljem skozi vas in iz vseh koncev zacnejo skakati psi, pa jih verige zadrgnejo okrog vratu in izstrelijo na prvotno mesto. Ampak se ne dajo, startajo znova in znova, dokler ne izginem za ovinkom. Povsem drugace pa je s psi, ki niso na verigah, ti se zaganjajo pod noge, v torbe in besno lajajo. Sedaj sem se ze naucil – mogoce se bo slisalo smesno – da moras najprej psa pljuniti, ce pa se kar ne odneha, imam vedno v roki kamen. Sam pri sebi potlej stejem tocke – zadetek v hrbet je 5 tock, v noge 10 in v glavo 15. Pa naj mi drustvo proti mucenju zivali ne zameri, kdor bi se znasel v moji situaciji, prav gotovo ne bi cakal, da ga pes ugrizne… Bili so dnevi, ko sem prisel tud prek 150 tock!!:-)
V naslednjih 5 dneh sem premagal nesteto visinskih metrov. Moja pot seka slemenitev, zato se vzpenjam prek 20-30 km prelazov in spuscam nazaj. Spusti niso tako popolni, kot bi lahko bili, saj je cesta obupna, pa vseeno kasno uro ali dve ni potrebno niti enkrat obrniti pedal in ko se navadim premetavanja po kolesu, postane prav uzivantsko. Ko pa mi tudi 3-urno gonjenje v klanec ni vec odvec, je pa stvar res samo se uzivancija. Vsak dan sem bil na kolesu od 7-8 ur. Viza za Kitajsko potece 14.septembra in takrat moram ven iz drzave. To je edini razlog za taksno hitenje in utrujenost po vsakem dnevu – kar zavalil sem se v sotor, nebogljen od naporov.
Neke noci me zbudi gomazenje po celem telesu. Kaj za vraga bi lahko bilo, saj je sotor zaprt in mi golazen ne more kratiti spanca. Prizgem svetilko in zmrazi me po celem telesu – tla so prekrita z mravljami, lezejo po meni, povsod jih je polno, tistih majhnih, rdecih tropskih vragov, ki prav nemarno grizejo. Ugotovim, da so se pregrizle skozi tla sotora in naredile pravo invazijo. Skoraj celo uro cistim sotor, s trakom prelepim luknje in do jutra je potem mir… Me pa potem se dva dni vse srbi, prav nadlezno je.
Z vremenom sem imel pravo sreco, saj je dezevalo samo zadnji dan, preden sem prisel v Jinghong. Ceprav me ni prav nic motilo, da sem bil do koze premocen, saj me je prav prijetno hladilo in ko je posijalo sonce, sem bil v 10 minutah povsem suh. Kakorkoli, sedaj sem v jinghongu, nasel sem obroc s 36 luknjami, ga sestavil in jutri se podam proti meji z Laosom. Cakata me se dva dneva voznje po Kitajski, nato pa vstopim v to tropsko drzavo, za katero pravijo, da je cudovita za kolesarjenje. V bistvu se ze veselim malo spremembe…

Slike Lanzhou –> Kunming