Za tiste, ki se odpravljate na kolesarsko potovanje…

Priprava na potovanje je eden najpomembnejših korakov – kakšno opremo bomo vzeli na pot, koliko smo zanjo pripravljeni odšteti in koliko jo bomo “vlačili” s seboj – vse to nam bo krojilo našo popotovanje. Sam sem pri izbiri opreme naredil kar nekaj napak, zato bom poizkušal na tem mestu podati kakšen nasvet in tako pomagal, da se napake pri potencialnem popotniku ne bodo ponovile. Pokvarjena oprema je nemalokrat lahko vzrok za nezadovoljstvo in jezo, kar seveda doda tisti grenak priokus, čeprav že pred odhodom od doma najbrž vzamemo v zakup, da ne bo šlo vse po načrtih. Vseeno pa se mi zdi najbolje parkrat preveriti in stestirati opremo, preden odrinemo, saj se bomo tako izognili marsikateri nepredvidljivi situaciji.

Ker je kolo sredstvo, ki nam bo pomagalo premagovati kilometre in bo potrpežljivo prenašalo vse udarce in težo opreme ter popotnika, se mi zdi vredno posvetiti posebno pozornost izbiri kolesa. V razvitejših deželah so servisi sorazmeroma pogosti, ko pa pridemo v manj razvite dežele, si bomo hvaležni za kvalitetno in dobro vzdrževano kolo.

polno natovorjeno kolo pred odhodom na osemmesečno pot

Okvir je poleg koles in sedeža  eden najpomembnejših delov našega potovalnega pripomočka in zato se tu ne splača varčevati na teži – sam sem uporabljal kovinski okvir znamke Schwinn, malce težji, ampak bolj siguren. Večkrat moramo pri nakupu opreme upoštevati dejstvo, da ne gremo na tekmovanje, temveč na potovanje, kjer ni cilj čim hitreje premagovati kilometre, temveč čimbolj udobno. Prednost kovinskega okvirja pred aluminijem je seveda tudi v tem, da ga lahko zavarimo skoraj kjerkoli, vprašanje je, kdo se bo sploh posluževal varjenja zlomljenega okvirja in kolikokrat bomo sploh prisiljeni to storiti. Okvirji se namreč ne lomijo kot napere, za primer vzemimo Nathana iz Kanade, ki je prvi okvir zlomil po 19 mesecih vožnje po najbolj nemogočih cestah na planetu. Pri izbiri okvirja moramo seveda tudi upoštevati velikost, saj bodo v primeru napačne izbire trpeli naš hrbet, kolena in roke. Barva naj bo postranskega pomena, zanašajmo se na funkcijo… Za tiste, ki imate malce preveč denarja, bi priporočil okvirje Surly (www.surlybikes.com) ali pa Da Silva (www.da-silva-bikes) oz. Vlerick (www.vlerick.com). Za take, ki smo bolj na “low budget-u”, pa bo  dober tudi kak star, zaprašen, jeklen okvir.  Sam pri izbiri okvirja nisem preveč kompliciral, važno mi je bilo, da je močan – in je zdržal celo pot, sicer utrujen, ampak je služil svoji funkciji ves čas.

čudoviti kilometri po Jadranski magistrali (malo pred Makarsko)

Obroči – sam sem imel kar precej težav z obroči, saj sem moral zamenjati kar štiri. Glede na to, da mi je guma počila petkrat, so štirje obroči kar velika številka. Napaka, ki sem jo naredil na začetku, je bila ena najbolj začetniških – vzel sem obroče z 28 naperami, kar je občutno premalo za obteženo kolo, poleg tega sem se pred odhodom na potovanje kar precej vozil po soljenih cestah, zaradi česar je bilo kolo še bolj dovzetno za poškodbe. Ko sem začel uporabljati obroče s 36 naperami, je bila situacija popolnoma drugačna in vožnja bolj sproščujoča, brez stalnega strahu, kdaj bom zopet obstal sredi ceste s počenim obročem. V vsaki bolje založeni kolesarski trgovini vam bodo z veseljem pomagali pri izbiri, jaz sem bil zelo zadovoljen s servisom in nasveti trgovine Valy Žagar na Kokrici (www.valy.si), priporočil bi pa Mavic (www.mavic.com), ali še raje Alexrims (www.alexrims.com). Pri obročih se ne splača varčevati, moja kolesa so bila vredna skoraj še enkrat več, kot okvir z vso pripadajočo opremo. Bodimo pozorni na velikost – če potujemo v manj razvite dežele, moramo nujno vzeti 26″ obroče, saj je to standardna velikost, v razvitejših deželah z mnogo kvalitetnimi kolesarskimi servisi pa se splača uporabljati 28″ obroče, saj je potovalna hitrost mnogo večja brez nepotrebnega izgubljanja energije.

močni obroči so pomembni pri močno otovorjenem kolesu

Plašči – Glede na to, da zna biti včasih kar precej neprijetno, ko je potrebno menjati zračnico kar naprej zaradi slabih plaščev, se splača kupiti plašče, ki so dražji, a toliko bolj kvalitetni. Vsi popotniki, ki sem jih srečal, s(m)o uporabljali Schwalbe Marathon XR, ki pa so na žalost že izvenserijske, anja pa je uporabljala Schwalbe Dureme, ki pa so zelo, zelo dober nadomestek XR-kam. Predvsem zaradi gladkega profila, ki pride še kako prav na asfaltni podlagi, vseeno pa so še dovolj stabilne tudi za vožnjo po najbolj grobem makadamu in prek peščenih zametov. Vsekakor je cela Schwalbejeva serija Marathon primerna tako za kratke izlete, kot za najtežje kolesarske odprave. Poglejte ponudnike na internetu, ker lahko privarčujete marsikateri evro.

dobri plašči morajo biti kos vsakršnim razmeram na “cesti”

Prestave, zobniki – 3X8, Shimano (www.shimano.com) – v mojem primeru Alivio…brez kompliciranja… najbolj vsestranska in svetovno uporabljana znamka, ki vam najbrž ne bo delala problemov. Vsaj meni jih ni vseh 14000 kilometrov.

voda je velik sovražnik kolesarskih komponent

Krmilo – tu se splača malo ustaviti in dobro preštudirati možnosti. Jaz sem uporabljal DH “fajfo” in stare, jeklene roge. Veliko problemov sem imel zaradi trdih rogov, ki so mi povzročali mravljinčenje in včasih tudi po en teden neobčutljiva mezinca in prstanca. Situacija se je izboljšala, ko sem rogova obvil s staro zračnico, a potem sem imel vse črne roke… Na naslednje potovanje vsekakor vzamem udobno, potovalno krmilo!!

krmilo naj nam daje občutek stabilnosti na vseh podlagah…

Sedež – dejstvo, da bomo na kolesu na dan preživeli od 5-8 ur na dan, nas mora vzpodbuditi, da previdno in pazljivo izberemo primeren sedež. Na tržišču obstaja veliko različic, a izberimo takega, ki se resnično prilega na zadnjo plat. Zadnjica se sicer kaj kmalu privadi na tresljaje in dolge dneve v sedlu, a s pazljivo izbiro si bomo olajšali prve tedne na kolesu. Paziti moramo tudi na to, da je material, ki pokriva peno, močan, saj se kaj hitro zgodi, da se sedež raztrga. Najbolj uporabljan med popotniki je zagotovo legendarni Brooks (www.brooksengland.com), ki se po pričevanju uporabnikov lepo prilega, čeprav njegova “trda” narava ne kaže na to. Najbolje je še vedno narediti pred samim potovanjem kak kilometer, da nas ožuljena zadnjica ne prisili k predolgemu počitku. Pazljivi bodimo tudi pri nastavitvi višine sedeža, saj nam bo previsoka ali prenizka pozicija povzročala težave predvsem s koleni, pa tudi s križem in rokami ter vratnimi mišicami. Dober članek na to temo si lahko preberete na  http://www.ketna.net/?id=54.  Skratka, sedež lahko močno vpliva na zdravje in počutje med samim potovanjem, zato previdno in ne prenagljeno!!

Zavore – nikar se ne poslužujmo sofisticiranih disk zavor, saj jih v primeru okvare ne bomo znali popraviti, pa tudi rezervnih delov se ne da dobiti ravno povsod. V-brake zavore bodo popolnoma zadovoljile še tako zahtevnega uporabnika, saj so enostavne za vzdrževanje, popravila in popolnoma funkcionalne. Poleg tega rezervne zavorne ploščice ne predstavljajo nekega težkega bremena in bomo posledično zavore lahko uporabljali mnogo kilometrov tudi po najbolj nenaseljenih in hribovitih deželah.

menjanje zavor v hudem nalivu in blatu, ob konstantni grožnji zemeljskih plazov

Tako, kolo smo sestavili, čaka nas še opremljanje vozila s prtljažniki, torbami in polnjenje torb z opremo za taborjenje, rezervnimi deli, prvo pomočjo,… O tem pa kmalu!

Advertisements

Kolesarski popotniki 2…

Kje smo že ostali?

Nathan iz Kanade – popotnik, ki je po mojem mnenju najbolj predan kolesarskim popotovanjem. Trenutno je na svojem drugem daljšem popotovanju, prvo ga je vodilo prek cele južne Amerike, nato se je vrnil delat na naftno ploščad, sedaj pa zopet dve leti na kolesu, prek Afrike, Evrope in Azije… Prvič se srečava v Uzbekistanu in nato proti koncu Tadjikistana naredimo nekaj najbolj čudovitih kilometrov na poti skupaj. Pot ga je potem, ko smo se razšli, vodila do Bishkeka, vmes je zlomil tudi okvir, glede na to, da je od mene kupil vodniček za Pakistan in Indijo, ga pot vodi najbrž prav po teh krajih.

Thierry in Elena iz Sejšelov, Belgije, Španije, Poljske… Thiery in Elena, ki jima je svet dom… Na poti že drugo leto, ko ju vprašaš, kdaj se nameravata vrniti, ti odgovorita, da še ni čas  za iti domov. Skupaj preživimo nekaj čudovitih dni v Samarkandu, Doshanbeju, Khorogu, Anja ju sreča tudi v Kashgarju, medtem ko sem jaz na hribu. Na žalost se nismo uspeli srečati v Laosu, kjer sta trenutno oz. že dva meseca.  http://www.laroutesansfin.net/

Ben in Nora iz Švice – z njima sem se sigurno najbolj ujel – potujeta poceni, ne komplicirata, sta zabavna in prijetna za pogovor. Skupaj smo potovali po Tadjikistanu, trenutno v JV Aziji in še ne nameravata iti domov vsaj eno leto:-)

To so samo tisti, s katerimi sem imel res veliko stikov, od tistih, ki imajo internetne strani, pa naj omenim se Zuzko in Jensa iz Švice http://pedalum.wordpress.com in Brian ter Helene iz Nizozemske, ki sta na poti iz Nordkapa do Malage v Španiji. www.brianhelene.blogspot.com

Kolesarski popotniki 1…

Na mojem skoraj osemmesečnem potovanju sem srečal nemalo kolesarskih popotnikov, skoraj vsi so na poti že kakšno leto in imajo v planu potovati še kakšno leto ali več. Prav zanimivo je, koliko ljudi se pravzaprav odloča za takšen “šport” in način potovanja. Šport sem napisal v navednicah, ker za moje pojme take vrste potovanja ne bi smeli vrednotiti kot šport, ampak bolj kot način življenja… Nekateri gredo po svetu z motorji, avtomobili, spet drugi štopajo, tretji se poslužujejo javnih prevoznih sredstev. Vseeno se mi zdi, da ti potovanje s kolesom ponuja najvec – pristen stik z ljudmi, ravno pravšnjo hitrost, da še dojameš pokrajino okrog sebe in zadovoljstvo, da si pot opravil z lastnimi mišicami ter predvsem voljo in trmo.

Po večini so ti popotniki avanturisti, stari okrog 30 let, z dobrimi službami in (očitno) še boljšimi šefi, ki so razumeli željo, skorajda nujo po potovanju in so jim zato dovolili eno-, dvo ali celo triletno odsotnost z delovnega mesta. Večino teh popotnikov delovno mesto čaka, ko se bodo vrnili domov, zato se ne obremenjujejo , kdaj in kako se bodo vrnili domov, ko bo pač zmanjkalo denarja, bo spet potrebno delat za nekaj časa in nato zopet na kolo. Začaran krog, ki mu pravzaprav ne moreš ubežati, ko enkrat izkusiš na lastni koži tako izkušnjo.

Na kratko bi vam rad predstavil nekaj takih popotnikov:

Markus Weltenbumler s spremljevalko (Švica) – srečali smo se v Dogubeyazitu pod goro Ararat in nadaljevali tri dni skupaj proti mestu Tabriz v Iranu. Tri dni mi je govoril o svojih potovanjih in tri dni sem ga poslušal z odprtimi usti. Človek, ki je prepotoval že cel svet z javnimi prevoznimi sredstvi, se je sedaj odločil, da se poda na potovanje še s kolesom. Imela sta internetno stran, pa na žalost trenutno ne dela, upam, da jo bosta usposobila, ker se jima res dogaja…

Chung and Yong iz Malezije – rojena na Kitajske, živela sta v Maleziji, delala nekaj let v Londonu, nato sta se odločila, da gresta s kolesom iz Anglije nazaj domov Malezijo. Chung je kolesar, ki je zmožen tudi v najbolj strm klanec voziti s prižgano cigareto, sicer bolj počasi, ampak vedno je pribrskal do vrha, Yong pa je najbolj tiha popotnica, kar sem jih srečal. Prvič se srečamo v Dogubeyazitu, nato gremo skupaj proti Tabrizu, naslednje srečanje in skupno kolesarjenje v Doshanbeju in Khorogu v Tadjikistanu, Anja ju sreča še na Kitajskem, medtem, ko sem bil jaz na hribu. Svet je res majhen… Trenutno sta nekje okrog Lijanga ali Dalija na Kitajskem, kjer sva se z Anjo potepala približno 2 meseca nazaj. Čakajo ju torej še Laos, Tajska in Malezija.

Gurkan Genc, Turčija – zvezda med popotniki, superstar v Turčiji.  Njegov blog redno bere na tisoče ljudi dnevno, med potjo že piše knjigo o svojih dogodivščinah. Ves čas ima podoro turške vlade… Najbolj mi je ostal v spominu, ko je obtičal med Uzbekistansko in Tadjikistansko mejo, ker ni imel prave vize za Tadjikistan. Taboril je kar na mejnem območju, dokler ni čez tri dni prišel veleposlanik osebno in mu pomagal. www.dogaicinpedalla.blogspot.com