Iran, na hitro

Sedim v studentski sobici ob univerzi v Tehranu in pisem te vrstice. Trije prijazni studentje so me zares lepo sprejeli, eden bo celo spal na tleh, da bom jaz na postelji. Bolj, ko jim govorim, naj se ne trudijo tako zelo, bolj me strezejo. Nosijo mi hrano, lahko uporabljam internet, kopalnico, kuhinjo, skratka njihov dom je sedaj moj dom.

detajl iz modre moseje, Tabriz

Odhod iz Tabriza sem dozivljal z mesanimi obcutki – zapustil sem skupino prijateljev in se sam podal naprej. Ampak tako je bilo prav; glede na to, kaksno sporocilo sem dobil danes od Chuma iz Malezije, sem ocitno izbral najboljso mozno varianto. Prvi trije dnevi niso bili prevec obetavni, dez v vseh oblikah, od ploh, neviht, toce, pa do rahlega dezka in rosenja. Takoj, ko se posusim, se znova ulije in zgodba se tako ponavlja tri dni. Tudi gora Sabalan, ki si jo tako zelim videti, se ne prikaze. Ampak voznja je cudovita – prek sotesk, po recnih dolinah in med cudovitimi gorami (kolikor se jih vidi zaradi oblakov). Ljudje mi trobijo, mahajo, nekateri se ustavljajo, mi dajo skodelico caja, kaksen prigrizek, najde se tudi kdo, ki mi je pripravljen dati svojo malico… Cetrti dan zjutraj se Sabalan le prikaze v vsej svoji lepoti, vreme je popolnoma jasno in vidljivost zaradi trodnevnega dezevja cudovita. Uzivam v pogledh na  skoraj pettisoc metrov visoki vulkan in gonim proti vetru.

tabor po goro Sabalangora Sabalan

Sabalan 2

Za pot prek Giwi-ja, KhalKhala in Masouleha sem se odlocil, ker je v Lonely Planetu pisalo, da je to zelo dobra alternativa dolgocasni voznji po obali Kaspijskega morja. Odlocitev je bila vec kot pravilna, pravzaprav mi je bil ta del poti najbolj pri srcu. Voznja po recnih dolinah, kjer se na dnu kanjonov bohotijo zeleni gozdicki, vsenaokrog pa visoke in gole gore, zelo malo oz. skoraj nic prometa, prijazni in gostoljubni ljudje, vse to se mi je zelo vtisnilo v spomin.

V mestu Giwi me zasijejo policaji. Pridrvijo za mano kot v dobro zreziranem filmu, skocijo ven, ukazejo naj grem v avto, s kolesom pa se odpelje eden od njih. Prav smesno ga je opazovati, ko opleta po cesti s tezko krizarko, ceprav je tako suvereno zajahal. Brez vprasanj v pisarno, kjer me zaslisujejo skoraj celo uro – odkod sem, kaj pocnem, kdo so moji prijatelji, v kateri razred hodim, sem porocen, kaj delam, ce vohunim, ker snemam naokrog. Hocejo, naj zbrisem vse posnetke mesta Giwi. Najprej mu pokazem samo slike,  ki jih v tem mestu nisem delal,  a policaj ni tako neumen, hoce videti tudi filme. Na zalost jih moram izbrisati. Vedno znova so po teh zaslisevanjih policaji brneli okrog mene kot ose in preverjali, ce grem res v smer, ki sem jim jo povedal in ce res ne snemam, kot sem obljubil.

Pot do Khal Khala je cudovita – vsekana je sto metrov nad deroco reko, nad mano previsne skale. Vzpon je res strm, a se splaca, saj na koncu najdem toplice z geotermalno vodo. Po res strmih kilomterih se prileze relaksacija v vroci vodi, misice se sprostijo, misli odpavajo…

v toplicah z geotermalno vodo

Kar sem prezivljal naslednji dan, ne bom nikoli pozabil. V kopijah zemljevidov je bila narisana asfaltna cesta do vasice Masouleh, baje ene najlepsih vasic v Iranu. Kar naenkrat se lepo speljana asfaltna cesta konca in zagrizem v klanec. Kot da mu ne bo konca…Nabere se za skoraj petdeset kilometrov vzpona po makadamu, nazadnje se znajdem dvatisoc petsto metrov nad morjem, in to na pettisoci kilometer. Noro dobri obcutki so to… Sledi spust proti morju in ogled te znamenite gorske vasice.

proti vasici Giwi

50km po makadamu

Pokrajina se popolnoma spremeni. Iz pustih hribov pridem v bujno dzunglo. Vozim med nasadi cajevca in rizevimi polji in niti slucajno si ne morem predstavljati, da sem v Iranu. Najdem lepo podezelsko cesto, stran od vrveza ob obali in resnicno uzivam v voznji. Mesta v Iranu so res urejena, povsod so do potankosti urejeni parki, stezice, vodometi in nasadi roz. Res imajo obcutek zate stvari.

(baje) ena najlepsih vasic v Iranu, Masouleh

nasadi cajevca, Lahijan

rizeva polja,Lahijankam?

Ker se vsaka lepa stvar enkrat konca, je bilo tako tudi s cudovitim prvim delom Irana. Sledijo stirje zares dolgocasni dnevi poganjanja pedalov po prenaseljeni ravnini ob Kaspijskem jezeru. Obala je mivkasta in ker spim ob morju, se mi pesek zazre v vse pore. Tako malo se dogaja, da v dnevnik namesto obicajnih dveh strain napisem samo pol strani. Spim, jem in gonim pedale, to je res vse, kar se dogaja. Edina popestritev je bilo kosilo pri druzini v blizini mesta Ramser. Mozak na motorju in z masko cez usta in nos se pripelje mimo mene. Kot vsi me vprasa, odkod prihajam in kam grem. Nadalje me vprasa, ce sem lacen. Ker sem imel kmalu namen iti jest, mu po pravici povem, da ne bi imel nic proti, ce me povabi na kosilo. Zapeljeva v stransko ulico in parkirava na lepo urejenem dvoriscu med pomarancevci. Seznanim se z njegovo zeno, ki je uciteljica anglescine . Povabi me v hiso, mi postreze s sladoledom in slascicami in me sprasuje vse, kar ji pride na pamet. Zelo sem presenecen nad nivojem znanja anglescine – uciteljica je, pa komaj uspe sestaviti skupaj stavek, mnogokrat sploh ne zna povedat stvari. Moz zunaj dela kebab (kaj pa drugega), midva pa debatirava. Na vsak nacin mi hoce kaj dati, sprasuje, ce potrebujem nogavice, hlace, hrano,… Kosilo je res odlicno pripravljeno, piscancji kebab, riz, na zaru peceni paradizniki, omaka iz fizola, ayran. Hocejo, da ostanem z njimi cez noc, a odklonim. Rad bi naredil se nekaj km, da se cimprej resim te dolgocasne obale.

umazana obala Kaspijskega morja

mestni park, Ramser

obala v Chalusu

Vedno mi je bilo zanimivo sprasevati ljudi, koliko je se do naslednjega mesta. Ceprav sem vedno vsaj priblizno vedel, sem se ustavil in vprasal za smer in koliko km je se. A v Iranu ljudje izgleda ne poznajo drugih stevilk kot 2, 20 ali 200. To so bili tipicni odgovori.

Obupno sem si ze zelel priti do Gorgana, kjer sem planiral dvodnevno pavzo in pocitek. Zadnje dni sem res samo  gonil in kilometri so se zaceli nabirati. Koncno pridem do mesta – ves premocen, v zraku je toliko vlage, saj je mesto sredi “dzungle”. Hitro najdem hotel in prva stvar je dooolg tus. Sperem iz sebe vse sledi Ksapijskega morja, nato pa dva dneva uzivam v brezdelju in sprehajanju ter raziskovanju mesta. Skoda, ker je v Iranu tako stroga politika glede fotografiranja, obupno si zelim narediti kaksen posnetek, a so povsod znaki za prepoved in policisti, s katerimi nocem vec imeti opravka. Zato bodo spomini na to mesto ostali samo meni…

Po Gorganu sledi se malo avtoceste, a koncno najdem tudi kaj zanimivega ob poti. Slapovi Kabud, ki so skriti v dzungli se mi zdijo kar pravi cilj za danasnji vroc in soparen dan. Po 500 km sledi prvi vzpon, misice niso vec navajene in posteno se oznojim, da ga premagam. Na smerokazu ob cesti je pisalo, da je do slapov 2 km (ja,koliko pa?), nazadnje se nabere za 8 km klanca. Kolo zaklenem ob cesti in se s trumami ljudi odpravim ogledat to naravno cudo. Spet sem zvezda, vsi po vrsti se hocejo slikat z mano, studenti anglescine me napadejo kot jastrebi, saj hocejo vadit pogovor. A zadnji del vzpona, ki je malo bolj strm in zahteven vecina ljudi izpusti, ceprav je najlepsi slap prav na koncu. Klima je tako prijetno osvezujoca, popolno nasprotje razbeljeni cesti. Prepustim se hlajenju…

Kabud Falls,Aliabad

Ocitno mi je obisk dzungle dal toliko energije, da tad an naredim kar 150 km. Voznja je prijetna, promet se umiri, okolica je vsa zelena in razen vrocine ni nic hudega. Kampiram na robu nacionalnega parka Golestan.

Naslednji dan je eden najbolj napornih, a hkrati najlepsih dni. Za zajtrk me pozdravi tako mocan celni veter, da se komaj premikam 12 km/h po ravnini. Pridem do nacionalnega parka in cesta zacne vijugat navzgor po soteski. Vozim po predoru iz krosenj in taka super scena se nadaljuje se 40 km. Resnicno osvezujoce je, saj se na soncu kar cvrem. Povsod okrog mene so  skalne stene in zeleni gozdovi, kljub konstantnemu vzponu mi je resnicno prijetno. Pridem  na sedlo,kjer se pokrajina v 5 km popolnoma spremeni, iz dzungle pridem v pustinjo. O tem, kako sem premagal se 200 km do Quchana, na 35 stopinjah, ne bom izgubljal besed…

NP Golestan

30km predor iz krosenj,Golestan NP

po dolini navzgor…

Sledi birokratsko turisticni obisk Teherana in CouchSurfanje. Vedel sem, da to obstaja, poizkusal sem dobiti kaksnega gostitelja ze v prejsnjih drzavah, a ni bilo prevec odziva, pa tudi nic kaj prevec aktivno nisem iskal. No, v Teheranu se je odprlo… Ampak o tem kaj vec drugic.

Damavand,5671m

Najbolje, da napisem nekaj o vzponu na najvisji vrh Irana. Zadeva je sveza in povzetek ostalega potovanja po Iranu je ostal na racunalniku v prvi sobi v Teheranu in mi ga se ni uspelo dobiti nazaj…

na poti proti kampu 2

Ker vize vzamejo cel teden casa, cakanje v Teheranu pa mi nic kaj prevec ni disalo (en dan v Teheranu je enak devetim pokajenim cigaretam, tako onesnazen je tukaj zrak – take so studije), sem se odlocil, da poizkusim priti na najvisji vrh bliznjega vzhoda, vulkan Damavand. Gora je bila ze dolgo moja tiha zelja, vulkani so mi bili iz neznanega razloga vedno pri srcu. Ker se nahaja le 2 uri voznje iz Teherana in ker naj ne bi bila tehnicno zahtevna gora, se mi je zdel kar pravi cilj za naslednje 3 dni.

nad dolino Haraz

V dveh urah dosezem majhno vasico Polour, ki lezi ob vznozju te cudovite gore. Tu je tudi UIAA kamp in ker sem pozen, zunaj pa je strupen mraz in veter, se odlocim, da ne bom postavljal sotora, ampak bom prespal v koci. Srecam par iz Litve, Inge in Andreja, ki prav tako nameravata na goro. Naslednje jutro skupaj vzamemo taksi do konca asfaltirane ceste, potem pa sledi 7 km do lepe moseje Gosfand Sara, 3000 metrov visoko.

Cesta je makadamska in se lepo vije med preprogami roz,Damavand pa imamo ves cas na dosegu roke. Ogromna gora, pravilne stozcaste oblike je. Med zbiralci vrhov je izredno priljubljena, saj je ena izmed 7 summits med vulkani. Zato je celo leto oblegana, ceprav v zimskem casu izredno tezavna. Nepredvidljivo vreme, strupen mraz, veter in zveplene pare zavrnejo marsikaterega osvojevalca. Pred petimi leti je na visini 5000 metrov obracal sam Reinhold Messner, a lansko leto se je vrnil in uspelo mu je priti na vrh.

moseja Gosfand Sara

Gosfand Sara je kamp 2, tukaj kraljuje nad razgibano pokrajino zelo lepa moseja z zlato kupolo. Nekateri v bliznjem bivaku prespijo, a mi se odlocimo, da gremo (tako kot vecina) kar do kampa 3 na visini 4200 metrov. Pot sledi Statues ridge-u (grebenu kipov?) in  na nasi desni lahko opazujemo zanimive skulpture, ki jih je stvorila vulkanska aktivnost. Inge je zelo pocasna, redko zahaja v gore, a ima ze nekaj izkusenj z visino, saj je bila na Kilimanjaru. Ker mi tako pocasen tempo ne ustreza, se odlocim, da malo pospesim ritem in okrog dveh popoldne dosezem kamp 3 pod Damavandovo juzno steno, 4200 metrov visoko.

Stena je zelo zasnezena in malo me zaskrbi, kako jo bom premagal brez derez in cepina. A odlocim se, da vsaj poizkusim, skalnat greben izgleda sibka tocka, kjer se bo dalo prebit prek stene. Celo popoldne prezdim v bivaku,topim sneg, kuham in opazujem okolico. Ce ne bi bilo ozracje tako onesnazeno, bi se dalo videti skoraj pol Irana, tako visoko sem. Spat se odpravim zelo zgodaj, saj je vremenska napoved za jutri popoldne zelo slaba. Ob 4 zjutraj odhod!!

juzna stena

bivak

Naslednje jutro ob pol petih ze sopiham proti grebenu. Malce me boli glava, a visje ko grem, bolje se pocutim.Tezava je v tem, da sem bil vceraj zjutraj se na 1000 m.n.m., sedaj pa ze drvim proti vrhu. Greben ponudi zanimivo plezarijo – vulkanska kamenina je zelo kompaktna in tezave se na parih mestih dotaknejo tretje stopnje. Ampak vseeno se bolje pocutim tu, kot pa na poledenelih pobocjih. Cez dve uri sem ze pri znamenitem ledenem slapu na 5100 m.n.m., led se tu ohrani prek celega leta. Sledi nekaj metrov po zamrznjenem snegu, a na sreco so v  pobocje ze vsekane stopinje, tako da mi ne povzroca tezav. Cez pol ure dosezem obmocje, kjer iz tal sikajo zveplene pare. Smrdi po gnilih jajcih, a na sreco piha tako mocan veter, da je se kar znosno. Nekateri porocajo, da niso mogli dihati in so zaradi tega obracali.

greben

Zadnjih 300 metrov proti vrhu se zelo vlece – zagrnejo me oblaki in vidim le kakih 100 metrov pred sabo. Vulkanski pesek se melje pod nogami in otezuje hojo. Pred mano se nenadoma pojavi 20 metrov visoka stena. Najdem kuloar, ki jo deli na 2 dela in preplezam kocljivo mesto. Znajdem se na robu kraterja.

na vrhu

Kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Nekaj casa pogledujem naokrog, ce je se kje visja tocka, a je ne najdem. Za trenutek se oblaki razkadijo in zagledam 2 palici, ki oznacujeta najvisjo tocko, 5671 metrov visoko nad morjem. Nahrbtnik pustim spodaj in splezam tistih 10 metrov.Veter tako piha, da se moram drzati za palico. Na sreco kamera cudezno zacne delati – cel vzpon mi skoraj ni uspelo narediti nobenega posnetka, saj zaradi mraza ni hotela delati. Za minuto se oblaki razkadijo, tako da sem poplacan s cudovitimi razgledi. Pri nahrbtniku poizkusam poslati sms, slecem rokavice, a prsti ne ubogajo. Kasneje v koci najdem podatek, da je bilo danes na vrhu -25 stopinj.

na vrhu

visje v Iranu ne gre…

Ni casa za romatiko, zacnem sestopati. Hitro mi gre, cez eno uro sem ze pri ledenem slapu. Tam se toliko ogreje, da uspem izbrskati iz nahrbtnika par piskotov, voda mi je itak zmrznila ze navsezgodaj zjutraj. Ker se je ozracje otoplilo, sneg ni bil vec tako pomrznjen, zato se lahko zapeljem po snegu do koce.

Nekaj Irancev nejeverno gleda v moje cevlje in pastirsko palico, s katero sem si pomagal, ne verjamejo, da sem bil na vrhu. Se manj verjamejo, da sem potreboval od koce na vrh in spet nazaj samo 6 ur. Ne obremenjujem se prevec, goro sem splezal zase. Uzivam ob pogledih na steno, ki sem jo premagal in grejem premrazeno telo. Odlocim se, da prespim se eno noc pod najvisjim vrhom Irana.

na Statues ridge

Zjutraj ze ob pol sestih odrinem proti Teheranu. Ker mi je ze vceraj popoldne zmanjkalo hrane, se ne obiram prevec. Pri moseji mi star planinec ponudi par grizljajev kruha in sira, kar mi da dovolj energije za se 7km makadama. A na parkiriscu ni nobenega taksija, tako da me caka se 12 km asfalta. Vsi avtomobili gredo v nasprotno smer, 2, ki gresta proti Polourju, pa noceta ustaviti. Noge me ze posteno bolijo in koncno “postopam” Zamyad, znacilni iranski tovorni avto. Na kesonu me zapelje do kampa1, kjer prevzamem se ostalo opremo, nato pa nazaj v hiperaktivni Teheran.

Damavand sigurno zaseda posebno mesto na tem potovanju. Predvsem zato, ker sem ze nekaj let premisljeval o njem in ker mi ga je uspelo premagati v takih razmerah. Mogoce se se kdaj vrnem na to goro…

Quchan

Zivjo,

pa sem se le priznojil do tega mesta pred Turkmenistanom. Sedaj je kolesarski del potovanja po Iranu bolj ali manj zakljucen, sledi se turisticno- birokratski obisk Tehrana. Jutri bom imel na avtobusu cas in bom sestavil en kratek povzetek teh res pestrih 20 dni…

Gorgan

Sem v Gorganu, prezivel sem 4 najbolj dolgocasne dneve v Iranu. Od Rashta do sem je bilo 400 km samih avtocest in vse popolnoma naseljeno. Sedaj iscem cesto prek hribov, da se malo znebim avtocest, ker me pecejo oci in pljuca od smoga. Lp

En res noro pester teden…

Danes samo malo nahitro, kaj se mi je dogajalo…Prvi dan po odhodu iz Tabriza je bil dezeven. Zvrstile so se prav vse vrste dezja – plohe,nevihte,rahel dez,toca. ravno se posusim, ko me spet namoci. Prispem do mesta Ahar, kjer ne dobim hotela, zato mi prijazni domacini svetujejo, naj postavim sotor kar v parku pred glavno mosejo. Bil sem zvezda vecera. Ce kdo ne ve, kako se pocuti Brad Pitt, naj gre kampirat pred mosejo v Ahar…

Naslednji dan se vedno oblacen, voznja pa pravi uzitek. Soteske, spusti, voznja ob cudoviti reki. Upal sem, da bom koncno zagledal goro Sabalan, vulkan, ki je po mnenju Irancev najlepsa gora v drzavi. Ves cas je v oblakih. Zdrvim skozi Ardabil in se ustavim v simpaticnem gozdicku ob cesti, kjer postavim sotor.

Naslednje jutro se Sabalanle prikaze. grem proti Khal Khalu, do katerega vodi po mnenju Lonely planeta najbolj slikovita cesta. V mestu Givi me zasijejo policaji. Enourno zaslisevanje, zbrisat moram posnetke mesta, a pravzaprav so zelo prijazni. Na koncu skupaj pijemo caj na dvoriscu postaje. Potem se zacne res najlepsi del, ki mocno spominja na kaksno cesto v Pakistanu – cesta vsekana v breg kakih 100 metrov nad kanjonom deroce reke. Policaji ves cas brencijo okrog mene in preverjajo, ce grem res tja, kamor sem jim povedal. Najdem tudi toplice. Voda ima sigurno prek 50 stopinj in v bazenu zdrzim okrog 5 minut, potem pa ven. Vsi smo cisto rdeci od vroce vode, ki je tako vroca, ker ima povezavo z vulkani…

Naslednji dan je bil zelo naporen, saj je sledilo najprej 55 cudovitih km po recni dolini. Naokrog skalne stene, soteske, goli hribi, na dnu pa reka in gozdicki ob njej. Zemljevid kaze, da je do Masuleha, ene najlepsih vasic v Iranu, se 55 km asfalta. Pa ni ravno tako – zacne se 40! km vzpona po makadamu. Ampak ne cutim utrujenosti, ker je okolica tako lepa.

Naslednji dan se spustim v Masouleh, si ogledam to 1000 let staro vasico in se spustim v dzunglo. Vsepovsod voda, praproti, vse zeleno… Vozim po cudovitih podezelskih cestah ob nasadih cajevca in riza. in sedaj sem v Lahijanu in grem proti Kaspijskemu jezeru. Seveda to se zdalec ni vse, kar se je dogajalo, je le kratek povzetek:-)

Tabriz

Pozdrav vsem v Slovenijo,

za mano je kar precej pestrih dni, ogromno se je dogajalo… Prestopil sem iransko mejo in to mi je bila kar nekaksna prelomnica na mojem potovanju. Ne vem zakaj, ampak cisto drugace dojemam vso pot sedaj. Scena v Iranu je precudovita, ljudje so noro prijazni in ustrezljivi,ceste super,skoraj povsod nov asfalt, tako da je voznja res en sam uzitek. Ni vec tistega nadleznega dretja za tabo, le se kaksen zvizg izza vogala, nato pa prijazno pomahajo in se nasmejejo… Me prav zanima, kako bi se pocutil nas zupan, ker bi dobil toliko pozdravov v enem dnevu:-)(malo za salo malo zares).

Vreme in pomanjkanje vode in trgovin so tu glavni problemi. Moci me ves cas – ce ne na kolesu, pa lije kot iz skafa ko sem v sotoru. Danes sem dohitel Malezijca in Svicarja. Kaksno strasno sreco sem imel, da sem jih srecal-ce bi bil 5 minut hitrejsi, bi se zgresili. In potem je nasa mala cetica petih otovorjenih kolesarjev napadla Tabriz. Mesto z miljon in pol prebivalci in norim prometom. Prav zaradi prometa v mestih sem se odlocil, da ne grem direktno prek Teherana, ampak ob obali Kaspijskega morja. Vzamemo sobo za 3! evre in gremo na skupno kosilo. Prav dobro se pocutim, ker imam spet malo druzbe. Vceraj sem cel dan prezivel sam s sabo v sotoru, ker je cel dan scalo in sem se kar malo navelical. Jutri ostanem se tu in si ogledam mesto, potem grem pa naprej proti Ardabilu in ob obali Kaspijskega morja. Imam nekaj tezav z Uzbekistansko vizo, zato bom kar sel proti meji s Turkmenistanom, dokler se stvari ne resijo. Slik pa na zalost ne morem nalozit, tudi sms-ov ne morem posiljat prek neta,ker je v iranu dosti blokiranih internetnih strani.