Kamčatka

Dežela ognja in ledu… Dežela, kjer se vrhovi dotikajo gora in narava ponosno kaže svoje čare. Dežela, v kateri izgubiš občutek za čas in težave današnjega časa, kjer veter poje svojo pesem in bivanje dobi drugačen pomen. Vse to je Kamčatka, polotok na skrajnem severozahodu Rusije, zakladnica neokrnjene narave… Odprava na Kamčatko, leta 2000, je name naredila velik vtis – prvič sam v širnem svetu, prvič na vulkanu in prva (upam,da zadnja) nesreča s helikopterjem so mi zagotovo dodobra zaznamovale nadaljnje življenje.

f1000007

Po prihodu v Petropavlovsk, glavno mesto Kamčatke, smo takoj začutili morečo klimo. Povsod so ležali ostanki vojaških vozil in gradbena mehanizacija, ki so stali kot opomin na burno zgodovino, ki je v preteklosti igrala pomembno vlogo v razvoju območja in življenju ljudi. Nastanili smo se v hotelu Gejzir, ki je bil preprosto obupen – omet je odpadal od sten, radiatorji so se še komaj držali stene, po sobi pa se je širil neznosen smrad po plesnobi in vlagi. Po pritožbah nad stanjem hotela, smo dobili odgovor, da je to pač najboljši hotel na Kamčatki, ki ga je trenutno mogoče dobiti. 11 časovnih pasov, ki smo jih prepotovali, nas je dodobra utrudilo in kot ubiti smo popadali po posteljah in se potopili v zaslužen sen. Naslednji dan smo se odpravili z ladjico na turističen ogled »treh bratov«, značilnih čeri, ki se ponosno dvigajo nad Petropavlovskim zalivom. Pogled je bil res fascinanten in fotoaparati so neusmiljeno »šklocali« in beležili prelepe trenutke. Ob povratku pa je kapitan po radijski zvezi dobil sporočilo, naj ostanemo kjer smo, saj se podmornica ruske vojske vrača v svoje oporišče. Vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če ne bi zraven še dodali, da bomo ob nenapovedanem premiku dobili torpedo v našo malo barko. Kot pozabljeni smo čakali na ladjici, ki jo je na razburkanem morju premetavalo kot lupinico. Po treh urah čakanja pa smo končno dobili dovoljenje za izplutje in srečno smo se vrnili v pristanišče.

f1000006

Naslednji dan nas je čakala  naporna, 700 kilometrov dolga vožnja do mesteca Esso v osrčju Kamčatke. Strpali smo se v majhen avtobus in se z občasnimi kratkimi postanki vozili več kot 12 ur.  Cesta sama po sebi niti ni bila tako slaba, le sedeži so bili trdi in vzmetenje ni hotelo dovolj dobro opravljati svoje naloge. V Essu smo se nastanili pri lokalnih veljakih v lično opremljeni leseni hiški, ki je bila v nasprotju z ostalimi “podrtijami” v vasi prava graščina. Udobna sedežna garnitura, čisto prava satelitska televizija, prostorne sobe in prijazni ljudje so nam močno olajšali čakanje na polet s helikopterjem na prelaz Perival, odkoder bi poizkušali osvojiti 4800 metrov visok najvišji delujoči vulkan v Evroaziji. Po mnogih zapletih nam je čez 2 dni le uspelo poleteti našemu glavnemu cilju nasproti. Helikopter nas je odložil na 3200 metrih, kjer smo takoj pričeli s postavljanjem našega baznega tabora. Temperatura je bila grozljivo nizka, ko pa se je spustilo še sonce za obzorje, je postalo “pasje” mraz – bilo je prek -20 stopinj in vsako noč smo nestrpno čakali jutro, da se prikaže sonce in ogreje premrla telesa.

f1000011

Sledila je aklimatizacijska tura, na kateri smo dosegli 4100 metrov. Na žalost ne vsi, Lili je imela zdravstvene težave, zato se je morala vrniti v bazni tabor, spremljal pa jo je Roman, ki je ves čas res vestno skrbel za vse nas. Že na tej turi smo uvideli, da pristop na vrh ne bo mačji kašelj, saj nismo bili pripravljeni na tako težke snežne razmere. Sledila je odločitev, kdo sploh gre na vrh in “izbranci” smo bili Tomaž, Miha, Zdrava in jaz. Z Anatolijem smo se naslednje jutro v peklenskem mrazu odpravili proti vrhu. Že prva malo bolj strma stopnja mi je vzela kar veliko moči, saj sem hodil za Anatolijem, ki je z derezami lahkotno grizel v strmino, jaz pa sem si moral za vsak korak s čevljem narediti v živ led stopinjo. Boleči prsti in črni nohti so me še kar nekaj časa opominjali na ta del poti. Kasneje kakih večjih tehničnih težav ni bilo, vse težje pa je bilo dihanje, ki je zaradi vse redkejšega zraka in velike koncentracije žveplovih plinov predstavljalo glavno oviro na poti proti vrhu. Po osmih urah konstantne hoje smo prišli na rob vršnega kraterja s premerom 300 metrov. Krepak stisk roke, obvezno slikanje, požirek čaja in že smo hiteli proti baznemu taboru. Razgledi so bili fantastični, prav tako tudi sestop – sonce je ravno prav zmehčalo snežno podlago, tako da smo se po zadnji plati pripeljali prav do šotorov, kjer nas je že čakalo zasluženo kosilo.

f1000002

Zopet smo prišli nazaj v Esso. Namakali smo se v vrelcih tople vode, si ogledovali bližnjo okolico in lovili ribe. Ker pa smo imeli še zadosti časa, smo se odločili za obisk plemena Korjaki, ki se preživljajo z vzrejo napol udomačenih severnih jelenov. Zopet smo se morali poslužiti helikopterskega prevoza, ki je edino možno transportno sredstvo. Pristali smo sredi tundre in kmalu smo v daljavi zagledali ogromno živali, ki so se v strnjeni skupini premikale proti nam. Korjaki so jih prignali prav na doseg roke in tako veliko živali na kupu še nikoli do takrat nisem videl. Prav posebno doživetje pa je bilo opazovanje njihovega “plesa” – samci so krožili okrog gruče, v sredini pa so bile samice in mladiči, ki so bili tako zaščiteni. Fascinantno… Prav tako fascinantno pa je bilo gledati Korjake, kako so z laso ulovili jelene, ki so jih nato prepeljali v bližnjo vas, kjer jih bodo uporabili za hrano. Po tradicionalnem kosilu iz severnega jelena pa zopet nazaj v civilizacijo.

f1000009

Sledil je še zadnji, a najbolj razburljiv del poti, odpravili smo se namreč v Dolino Gejzirjev, kjer smo si ogledali znamenite izbruhe vrele vode in kjer bi skoraj izgubili življenje zaradi helikopterske nesreče. Že polet do tja je dal slutiti, da s helikopterjem nekaj ni v redu, saj smo že takoj po vzletu skoraj zgrmeli na tla, a je pilot nekako rešil situacijo. Glede na to, da smo takrat še zaupali pilotom, se nismo kaj preveč ozirali na pripetljaj, nič čudnega se nam ni zdelo tudi to, da smo se morali vrniti na vzletišče, kjer so dotočili gorivo, saj so prej na to pozabili. A prečudoviti pogledi na pokrajino pod nami so nas povsem prevzeli. Kratersko jezero v turkizno zeleni barvi s plavajočimi ledenimi ploščami, izbruh vulkana prav pod nami in smaragdna ledeniška jezera so se bohotila v vsej svoji lepoti. Prizor za bogove… Po pristanku v Dolini gejzirjev smo se odpravili na kratek turističen izlet in si ogledovali brbotajoče kopeli vročega blata, bazenčke z vrelo vodo in gejzirje, ki so bruhali vodno paro par deset metrov visoko. Navdušeno smo slikali in opazovali ta naravna čudesa. a vsega lepega je enkrat konec in bližal se je čas odhoda. Posedli smo se v helikopter in čakali na vzlet. Zanimiv je bil pogovor med nama s Špelo: razglabljala sva, čemu bi se v helikopterju sploh privezal z varnostnim pasom, saj ti v primeru nesreče prav nič ne more pomagati. A sva modro ugotovila, da se bova raje držala varnostnih ukrepov in se za vsak slučaj le privezala. Elisa se je začela vrteti, motorji so zarohneli in stroj se je počasi pričel dvigovati v zrak. Ko smo bili približno deset metrov visoko, smo se nagnili naprej in s prednjim delom pričeli strmoglaviti.  V tistem trenutku nisem mislil na nič, trenutki so se vlekli v neskončnost in zaprl sem oči ter pričakoval eksplozijo. Zadeli smo ob tla in močan sunek mi je stresel telo. Drseli smo po razmočeni travi in pobočje se je prevesilo. Po strmini smo dobivali vse večjo hitrost in na srečo smo se kmalu zataknili med nekaj dreves, ki so rasla na pobočju. Helikopterju je odtrgalo eliso, mi pa smo bili nagnjeni za 45 stopinj in se prestrašeno spogledovali. Ozrl sem se skozi okno ven in prav na moji strani je bil predrt rezervoar za kerozin, ki se je v potokih izlival na tla. Samo iskrica bi bila dovolj za katastrofo… Na srečo pa nobeden izmed 25 potnikov ni doživel in utrpel hujših posledic nesreče. Počasi smo se evakuirali iz helikopterja, pri tem pa pazili, da smo stopali čimbolj umirjeno, da ne bi spravili razbitine iz ravnotežja, saj bi zgrmeli po pobočju navzdol. Res smo imeli srečo; spoznali pa smo tudi, da letenje s helikopterjem po Kamčatki le ni tako varno kot se mogoče zdi na prvi pogled. Najtežje pa se je bilo naslednji dan zopet usesti v helikopter in poleteti nazaj…občutki so bili – strašni!

f1000008

Potovanje na Kamčatko je bilo res avantura v pravem pomenu besede – kot prvi Slovenci smo stali na najvišjem delujočem vulkanu v Evroaziji (Ključevskaja Sopka, 4800 metrov visoko), si ogledali tradicionalna plemena, videli ena izmed največjih naravnih čudes in preživeli helikoptersko nesrečo. Predvsem pa smo spoznavali sami sebe, svoje zmožnosti in zmožnosti delovanja kot skupina. Kamčatka mi je toliko dala, me toliko naučila in se mi tako vtisnila v spomin…da se tja zagotovo še vrnem!!

Članek iz časopisa Nedelo

kamcatka-nedelo1

Članek iz časopisa Gorenjski glas

kamcatka2

Advertisements
%d bloggers like this: