Japonska

Dežela vzhajajočega sonca me je navdušila na svojevrsten, drugačen način – vse je bilo tako urejeno, brezhibno, nikjer kriminala, še redkejša je revščina. Japonska je dejansko tako pred časom, da stvari, ki so tam trenutno moderne, k nam pridejo z zamikom nekaj let, včasih celo desetletij. Če sta bili potovanji v Himalajo in na Kamčatko neke vrste časovni stroj, ki me je popeljal v preteklost, mi je potovanje na Japonsko odstrlo bežen pogled v prihodnost – živeli bomo v sterilno čistih stanovanjih, po mestu se bomo sprehajali z maskami na obrazu, kajti klice bodo prežale na vsakem koraku, povsod bomo morali biti točni in v službi ne bodo dopuščali in trpeli napak. Japonci so dosegli maksimalno socialno varnost, katere cena je 10 dni letnega dopusta in 12 urni delavnik v službi – cena, ki jo za materialno varnost osebno nikoli ne bi plačal.

Na Japonsko smo se odpravili kot mini odprava, z namenom, da osvojimo najvišji vulkan, Fujijamo in si ogledamo glavni otok in življenje ljudi. Z najetim avtom smo dosegli tisto mobilnost, ki jo na “backpackerskem” potovanju težko dosežeš. V avtu sem takrat prvič videl navigacijo, ki nam je dodobra olajšala iskanje prenočišč v labirintu cest s tablami, ki so bile vse napisane z japonskimi pismenkami. Problem je bila prav tako vožnja po levi strani ceste, ki pa smo jo kaj kmalu osvojili. Tokio je megalomanska prestolnica z ogromnimi stolpnicami, ki se dotikajo neba in ne dovolijo soncu, da bi posijalo na pločnike in ceste. Neonski napisi, mestni vrvež in ekstremne cene so nas kaj kmalu pregnale na podeželje, kjer se življenje vrti še z znosno hitrostjo.

Fujijama je pojem zase – je nacionalni simbol, podobno kot naš Triglav jo mora osvojiti vsak Japonec. Prav zato vidiš na pobočjih dame v visokih petkah, mini krilih in kisikove bombice, ki se jih poslužujejo gorniki, da bi si olajšali pristop na vrh. Pot se cikcakasto vzpenja po vulkanskem pesku in na vsake pol ure si lahko privoščiš počitek v planinskih postojankah. Prav posebno doživetje pa je sončni vzhod na 3800 metrov visokem vulkanu – čudovite barve, ki se prelivajo na nebu in prelepi pogledi na pokrajino pod teboj poplačajo trud, ki si ga vložil v sam vzpon.

Preostanek potovanja je minil v ogledih prečudovitih templjev in okušanju kulinaričnih dobrot. Prav hrana je tista, ki me je tako zelo navdušila. Sushi na sto in en način, eksotične ribe na krožniku, sprehod po tržnici, kjer 99% stvari sploh še nisem videl in okusil – nepozabno. Templji in svetišča pa so tako ali tako razred zase, saj so tako urejena in lepa, da ti ob pogledu nanje zastane dih…

Japonska je bila vsekakor nepozabna izkušnja, potovanje, ki bi ga ponovil že samo zaradi čudovite narave in kulinaričnih dobrot. Skratka – bilo je lepo…