Lanzhou – Chengdu

Vlak in kolo gresta slabo skupaj – vse od Slovenije vzhodno je to nemogoca kombinacija.  Kitajske zeleznice zagato resujejo tako, da jim das kolo kot tovor in ga transportirajo posebej, ti pa prides pes za njim. Vse lepo in prav – po dveh dooolgih dneh in noceh na vlaku ter dobrih 3000km vzhodne sva se izkrcala v Lanzhouju, provinca Gansu. Grem po kolesa, Matejevo pripeljejo kmalu, mojega pa nekam sepavega privlecejo po nekaj cakanja… Pogledam, nekaj se bremze zatikajo – snamem zadnje kolo in: A ste vi nori, al kaj?! Popolnoma zverizeno kolo je, ni sans, da se to se kdaj pelje! Peljejo me do ulicnega “serviserja” in ta mi na kandalabru uravna kolo, malce potolce s kladivom, malce privije s klescami, in je kot nov. – O ne, ne bo slo, gospoda, s temle ne pridem niti 100km…! No, po urah pregovarjanja in cakanja mi kitajske zeleznice castijo novo zadnje in sprednje kolo. Imata samo 20 naper, a vsaj lahko nadaljujeva pot.

Ode Lanzhouja do Chengduja sva naredila 1212 km. Teren je precej razgiban in precej je klancev gor in dol, v grobem gledano sva se pa pocasi dvignila s 1400m na 3500+m visoko planoto med Gansujem in Secuanom, ki je bila pred 60 leti se del Tibetanske drzave , ter se potem spustila na 300m na secuansko ravnico. Iz psenicnih teras sva tako prisla v precej tibetanski svet ovac, konj in ogromnih cred jakov, ter seveda samostanov z menihi in nunami v rdece-rumenem, romarjev in naselij z molilnimi zastavicami v zraku…

Planota naju par dni ni spustila in res nama je bilo v veselje, ko sva se koncno zacela spuscati: zdaj naju caka le se 300km ob reki navzdol, skoraj sva ze v Cgengduju! Ja, seveda – ni sans. Secuan je poplavljen (tu je zdaj neke vrste dezevna doba in tudi naju je mocilo skoraj vsak dan), najhuje je ravno v obmocju najine predvidene poti in cesta je zaprta. Do kdaj? Jah, kak teden, dva. ??? Obstaja pa seveda druga pot. Nimava izbire, greva torej naokrog. Prva etapa: 4000m prelaz. V dezju. Druga etapa: 110km spust po soteski – zemeljski plazovi so tisti dan ze kolikor toliko predrti in promet normalno tece, je pa nor spust in seveda mi v najstrmejsem delu gredo zavore. Menjam v blatu in dezju, Mateja caka isto naslednji dan. Tretja etapa: 125km ob reki na jug, razgiban teren, prehitevava avtobuse, ki cakajo, da prebijejo plazove, na vecer pa le padeva v zasedo in tudi midva gledava dobro uro, kako cistijo cesto. Cetrta etapa: 170 km bolj kot ne po ravnem do Chengduja – in celo dezja ni, cel dan! V glavnem, prisilni obvoz nama je pot podaljsal za 200km skoraj, a je bilo nekaj res nepozabnih trenutkov… (Na primer tisti, ko vsi cakajo v vrsti, scije, midva pa na vso moc goniva v klanec in s pogledi drziva breg pri miru: ‘Ne se pasti dol, ne se pasti dol, pocakaj vsaj, da sva midva mimo.’:))

In zdaj? Ceste tu so slabe, precej je zaprtih in meni zmanjkuje casa, tako da bova z vlakom zbezala 750 km juzneje – v upanju, da naju tam pocakata celi kolesi, vsaj za kancek boljse vreme in normalne ceste. V nacrtu imava slabih 900 km po Yunnanu, velik polkrozni ovinek z glavne poti do Kunminga, kjer mene caka letalo… Pokrajina bi morala biti dih jemajoca (tako po lepoti kot po bregovih:), ljudi morje razlicnih… ampak bova videla: pocasi, eno po eno:).

Advertisements

Makadamska serenada

Tole pisem za od Kasgarja, pa mi do sedaj ni uspelo dodati fotografij, alora z zamudo:

Matej je pokazal svoje slike s Pamirja, tule je se mojih par: malo zato, da nisem le jaz na posnetkih, predvsem pa zato, da pokazem svoj “pogled na svet” – vsaj tisti, ki mi je sel precej casa najbolj do zivega. Lepa pokrajina, mar ne? Jah sevede – ce jo imas moznost videti: ceste, vidite kasne ceste so!?
Pred odhodom sem v glavi imela podobo Karakorumske ceste, ki je v precejsni meri asfaltirana in jo kazijo le odseki, kjer jo bodisi zasuje plaz ali se podere v vodo… Nic, popolnoma nic me ni pripravilo na soocenje s tadjiskim makadamom! Polovica, skoraj polovica(!) prevozenih cest je morda videla asfalt v casu Sovjetske zveze, a je od njega bore malo ostalo. In potovati po takih cestah… no… mene je ubijalo:) Pocasnost, neskoncno tresenje, zlobni kamni v najstrmejsih klancih, prah, pescene sipine – odpihne ti potrpljenje, prav res! Ko sem se po prvih desetih dneh sicer ze privadila na vrocino, na neskoncne ure na kolesu, ko sem pocasi nadoknajala mesece brez miganja in se navadila na napade mutiranih krvosesih zuzelk (ki so se zmeram spravili ravno name:), mi je ob makadamu padel mrak na oci! …in sem se privadila parim kletvicam, ki so se mi pred tem zdele premocne za jih izpljuniti na glas:)
Ko se je stanje cest koncno v vecini izboljsalo in sem se tudi jaz sprijaznila z zadnjim vecjim odsekom slabih cest v Kirgiziji, je zacelo  poklekati kolo: ustvarjeno je bilo za dolgo uzivasko potovanje po asfaltu. (Kot jaz:) A cudez – v Kasgarju je v hostlu lezalo zapusceno 28′ kolo s povsem uporabnimi naperami. Lahko sem ga pripravila za pot po Kitajski. Ker zdaj se pa ubogi bicikleti ne more  vec zgoditi hudega, Kitajcise ja ponasajo s svojim napredkom in v nulo speglanimi cestami – mar ne?

Ja, sevede!:) Ampak to je ze druga zgodba, Pamirska makadaska jeremijada se mi je zakljucila pod snezisci Muztagate…

Anja

This slideshow requires JavaScript.

Muztagh Ata – slike

This slideshow requires JavaScript.

Plani za naprej – avgust

Nekaj vas sprasuje, kaksne nacrte imava za naprej, alora je tule predviden(! – Kitajska je znana po presenecenjih vseh sort, od administrativnih zapletov in prepolnih javnih prevoznih sredstev do vremenskih in okoljskih ujem… bomo videli) nacrt poti za naslednji mesec:

Z vlakom od Kashgarja do Lanzhuja: 2500km bolj kot ne puscave se meni zdi dolgocasno in sredi avgusta popolnoma noro mucenje in sem uspela v to prepricati tudi Mateja:) Kakorkoli, vmes se ustaviva v Turpanu, najnizji in najbolj vroci tocki Kitajske na pragu puscave Gobi (jah, vrocina kot nalasc zame, k najbolje funkcioniram pri 20, ni kaj – ampak baje imajo tudi poseben center  za zdravljenje revme, alora ravno prav te dni, ko me trga po nogah;)

Od Lanzhuja s kolesom po obronkih tibetanskega sveta do Secuana – od Rumene reke do Yangtseja (al kokrkol se ze napise), torej – ter naprej do Yunnana, ene pokrajinsko in etnicno najbolj bogatih kitajskih pokrajin: polovica etnicnih manjsin zivi tukaj in sploh na podezelju se manda z lahkoto zgodi, da dneve ne vidis Kitajca Kitajca. Kunming je moja koncna destinacija, preden me odnese v zrak – Matej pa…

In ze bo september:)

Muztagata, 7546!:)

Matej je pred uro poslal sms: “Ob 4h z Bernardom startala z dvojke, v sedmih urah na vrh, presplitbordano od podna do vrha in obratno. Bernard zele enkrat na vrh, jest 10minut od baze. P, Matej”

Torej jima je uspelo priti ze na vrh, cestitam prva!!! in aleluja, moje cakanje v Kasgarju se bliskovito izteka:)

(Slikce bo pa dal Matej gor, med mojim obiskom v bazi zadnjic je bilo tako slabo vreme, da ni bilo sans videti in poslikati nicesar.)
Anja