PAMIR – porocilo

Prejsnjikrat se je Matej oglasil samo z rudimentarnim povzetkom, ker je racunalnik otezeval delo in vestno vsako besedo spreminjal v pisanke, zdaj gre pa lazje, torej lahko dodam se par drobcev:)

Od Dushanbeja v Tajikistanu do Kasgarja tule na skrajnem zahodu Kitajske sva dobrih 1700km kolesarila 22 dni in 2 uri. Prve dni e je oblival pot ze samo ob misli na 8 prelazov, ki so se obetali, se posebej potem, ko mi je jasno stopilo pred oci, da bo od tega bolj malo normalne, asfaltirane ceste. Od Dushanbeja do Khoroga (glavno mesto precej avtonomne pamirske regije) sva ozbrala severno cesto, ki je odprta samo poleti, saj ob stanju cest ni nobenih pogojev, da bi se cez 3300 meterski prelaz prebijali skozi sneg. Tri dni do pod prelaza (kjer sem se precejkrat spomnila na Luka, ki je moral iti prav tam mimo pred desetletjema in vec, ko so bili na Piku Komunizma), dan za cez in tri dni po dolini mejne reke z Afganistanom do Khoroga. Nadaljevala sva se vedno ob meji proti dolini Wakhan, nad katero so ze ogromni pakistansko-afganski hindukuski  hribi. Cez naslednji prelaz sva koncno prisla na uradno “Pamir Highway” in odtlej nadaljevala po planoti vse do Kirgizije, tam uzivala v odsekih povsem novih cest in se potem “spustila” (cez vsaj tri precejsnje klance-navzgor) na Kitajsko in do tule, do Kashgarja.

Pokrajina? Prvi teden je nisem opazila skorajda nic, ker sem imela dovolj dela z lovljenjem ravnotezja na kolesu (in lovljenjem dusnega miru vsakic, ko so me za…hrbtni makadamski klanci spravili v bes). Ko jo pa opazis, pa seveda ima nekaj velicastnega na sebi, hribi so grozljivo prazni in s predstrazo pescenih hribov in neskoncnih strmih melisc nic kaj vabljivi. Na sreco je povsod precej vode in tudi kadar je slana ali previsoko, da bi ob njej vzklila vegetacija, prijetno pozivi pokrajino (se posebej na zgodnje jutro, ko te narasel ledeniski potocek vrze s kolesa..:)). Vec o pokrajini pa tako kazejo slike.

Ljudje. Neverjetni so in sanja se mi ne, na kaksen nacin zivijo. Mesecni zasluzek se menda giblje nekje okrog 30$, na pamirski planoti je se zivinoreje malo, ker je vse tako susno, o poljedelstviusamo sanjajo lahko in niti vrtov ni videti. Nekaj malega se poskusajo nekateri s turizmom (2 meseca sezone), precej moskih varuje mejo, drugih (ali istih?) precej trguje z drogo, ogromno je pa tudi zivotarjenja ob vodki. Vsa cast v glavnem, da prezivijo, meni ostaja popoln misterij, na kaksen nacin. So pa taki kot povsod: ko sva ljudi ob meji sprasevala o malariji (komarjev je bilo na case morje), so rekli, da tu jih ni… Tam cez, v Afganistanu, tam pa so (mejna reka je siroka 20, 30m).

O dozivetjih, osebnih vtisih in bojih za obstanek na tej poti pa morda vec, ko se vrnem z izleta: danes grem proti Malemu Karakulu, 200km+ in oddaljenemu jezeru pod Mustag Ato, da pogledam vsaj od dalec, kako jim gre na hribu. Uzivajte in pozdrave s Kashgarja!

Anja

Advertisements

Xinjiang,Kitajska

Prebila sva se do Kashgarja。Razen izcrpanosti,shujsanih teles,Anjinega hudo dotrajanega zadnjega kolesa

(2 zlomljeni naperi),zlomljenega in strganega sotora,komaj  se delujocega kuhalnika in malce kulturnega soka sva 、vec kot odlicno。。。Tadjikistan res ni prizanesljivo bojisce, je pa cudovito!!Danes in jutri bova se v mestu,nato se bosta najini poti locili za priblizno 14 dni。

Slike。。。

This slideshow requires JavaScript.

Lep pozdrav vsem v domovino, po enem tednu napornega ko0lesarjenja sva koncno prispela v Khorog. Birokracija v Doshanbeju nama je pobrala pet dragocenih dni, tako da sva kar hitela. Prvi dan je bila cesta idealna – nov asfalt, zlozni klanci in prijeten tempo. Drugi dan pa je cesta pokazala zobe – asfalt se je izgubil za naslednjih 150 km in luknje v cesti so bile na case res ogromne. Poseben problem je prah, ki sva se ga dodobra najedla in se je zazrl v prav vse pore. Po takih cestah je res nemogoce hitro kolesariti, zato je bila najina povprecna hitrost okrog 8 kilometrov na uro. Skoraj tako hitro, kot ce bi sla pes… Vseeno nama je uspelo narediti okrog 70 km. Dobra stran so cudoviti prostori za kampiranje in obilica vode.

 Naslednji dan naju je cakal 3200 metrov visok prelaz – 55km navzgor po makadamu in potem 30 km spust proti meji z Afganistanom. Roke so naju od zaviranja tako bolele, da sva na koncu spusta komaj skrcila prste.

Sledili so se trije dnevi kolesarjenja ob reki Pandzh, ki je mejna reka z Afganistanom. Prav zanimivo je bilo opazovati ljudi prek reke, take romanticne vasice, ampak zivljenje tu mora biti peklensko tezko. Vcasih je potka, ki povezuje vasi vsekana v navpicno steno, vcasih tudi vec kot 100 metrov visoko nad recno dolino.

Rad bi nalozil se kaksne slike, a na zalost ne gre…