Kirgizistan

1

Noč. Grobno tišino le občasno prekine Drejčev globok vzdih. Strmim v šotorsko krilo in premišljujem, če nam bo uspelo; če nam je tisti zgoraj namenil uspeh, ki smo si ga tako močno želeli, za katerega smo prelili nešteto znojnih kapelj in prehodili mnogo korakov, zaradi katerega smo prišli tako daleč… Budilka prekine tok misli in počasi pričnem z oblačenjem, saj mraz zunaj šotora pride do kosti. S trdimi koraki se odpravim po škripajočem snegu do jedilnice, kjer me za četrto uro zjutraj čaka preobilen zajtrk. Vase tlačim čudno mešanico mleka in kosmičev, ki polzijo po grlu z zmanjšano hitrostjo. Strah pred neznanim je opravil svoje – srce pospešeno bije in pogled ves čas uhaja na pobočja Pik Lenina, ki iz minute v minuto postajajo bolj in bolj svetla. Počasi se odpravimo – nahrbtnik je težak, pretežak za telesa, izmučena od bolezni. Prečimo razbrazdan ledenik in pogled se mi ustavi na turkizno zelenem jezeru, ki popestri podobo puste ledeniške pokrajine. A časa za romantiko ni; treba je vzeti pot pod noge in gristi kolena v neskončna pobočja opojne beline. Korak za korakom, meter za metrom in vdih za vdihom premagujemo strmino, ki zaradi razredčenega zraka daje občutek, da je ne bo konec. Čas si krajšam s štetjem korakov – 1, 2, 3,…50, in zopet počitek, glavo naslonim na koleno, strmim v tla in poskušam ujeti čimveč kisika, ki ga moja pljuča še kako potrebujejo. Par globokih vzdihov in nadaljujemo s hojo. Sneg se je začel predirati zaradi naraščajoče temperature in nam otežil vzpenjanje. Hodim po Drejčevih in Anjinih stopinjah in se poskušam čim manj smiliti sam sebi. Naenkrat pa – noga izgine in zabinglja v črno praznino. Preplavi me adrenalin in panično poskušam poiskati oporo, a je v široki in zevajoči ledeniški razpoki ne najdem. Cepin zapičim daleč predse in se z zadnjimi močmi potegnem nazaj na trden sneg. Izpilo mi je moči. Kmalu pridemo na plato, odkoder zagledamo drugi bazni tabor, ki se koplje v popoldanskem soncu. Okorno se premikamo in z vsakim korakom smo bližje – bližje prepotrebnemu počitku in bližje kosilu, ki nam bo povrnilo moči. Vreme se začenja slabšati in kmalu prične lahno naletavati sneg, spremlja ga vse močnejše zavijanje vetra. Na platoju si počasi postavimo šotor in se utrujeni spravimo k kuhanju. Kako dobra je bila takrat juha in kako sočen je bil pršut, ki smo ga prigrizovali zraven… Lakota je res najboljši kuhar! Noč je bila mirna in po šotorskem krilu je le rahlo škrebljal padajoči sneg. A jutro je prineslo spoznanje – gosta megla in novozapadli sneg nam nista dopustila vzpona na vrh, postregla pa sta nam z uživaškimi zavoji po pršiču – pršiču Pik Lenina. Prvi zavoji še nekam negotovi, a potem je vse gladko steklo. Prelepi “podpisi” na novozapadlem snegu so potrjevali neizmerne užitke, ki smo jih doživljali ob rezanju zavojev. Največja težava je bila zopet prečiti plato na 5000 metrov višine, za kar smo porabili dobre pol ure hoje. A se je izplačalo: pred nami se je odprlo prostrano pobočje in veseli se zapodimo po strmini navzdol. Navdušeno snemamo in slikamo, noben zavoje ne ostane nedokumentiran, hkrati pa uživamo, kot že dolgo ne. Sledil je zoprn in nevaren prehod preko največje ledeniške razpoke. Drejc jo s smučmi na nogah nekako premaga, midva z Anjo pač nimava možnosti. Čez najstrmejši del se elegantno odpeljemo in že smo  na ledeniku ob vznožju hriba. Ko pridemo do baznega tabora, nas pozdravi navdušen aplavz ostalih alpinistov in zavemo se, da smo dobro opravili svoje “delo”.

Vsaka šola je za nekaj dobra, pravijo. Šola preživetja v visokih gorah me je naučila potrpežljivosti, strpnosti in predvsem tega, da ne smem odnehati že ob prvih težavah, ki se mi postavijo na pot. In prav zato se rad in z veseljem ukvarjam z alpinizmom – ker je vsaka tura doživetje zase, ker se z vsakim korakom v gorah zavem, kako srečen sem lahko… ker sem!

Advertisements
%d bloggers like this: