Turcija

 

Sedim na terasi hotela Tahran v mestu Doğubayazit in v bistvu sploh ne vem, kaj naj napisem. V mesecu, ki je za mano, se je zgodilo toliko novega, nenavadnega, toliko stvari, ki bi jih rad delil in mnogo stvari, ki jih pac hocem zadrzati zase. Najbolje, da seveda zacnem tam, kjer sem postal bolj skop z informacijami – pri jezeru Hazar.

jezero Hazar, v ozadju gora Hazar,kjer je po legendi pokopan Abrahamov oce

                         Sıvrıce

Po 3500 kilometrih se je telo pocasi, a vztrajno zacelo upirati. Potreboval se pocitek in pavzo, potreboval sem kolesarski predah. Zato sem se odlocil, da se pri jezeru Hazar utaborim za kak dan. Ze takoj v mestu Sivrice me zacne preganjati lokalni policaj, da s kampiranjem ob obali ne bo nic in da me bodo kaznovali, ce bom postavil sotor. Zato se zapeljem na drugo stran, kjer mi obljubi, da ne bo problemov in najdem super kamping ob jezeru s pogledom na goro Hazar, kjer naj bi bil po legendi pokopan Abrahamov oce. Tudi samo jezero je lepo in zanimivo – nastalo naj bi po potresu, globoko okrog 150 metrov in na dnu nekje lezijo razvaline anticnega mesta. V glavnem, kamping sele urejajo, a sef delavcev mi zagotovi, da ne bo nobenega problema, ce kampiram tam, se celo stusiram se lahko v delavskih barakah in itak mi celo popoldne strezejo s cajem. Zvecer se ulezem v sotor in cez 5 mınut obkrozi sotor pet vojakov s puskami. Zahtevajo, naj se oblecem in naj takoj zapustim sotor, spati moram v hisi, ker naj bi bilo zunaj nevarno. Grem torej v tiste delavske hiske, kjer me lepo sprejmejo, mi postrezejo s piscancjo juho in cajem in so zelo, zelo prijazni z mano.

Naslednje jutro je dezevno. Ravno prav – pavza in dez, cas za servis kolesa. Razen tiste nezgode v Albaniji me sedaj uboga. Za poceno feltno sem bil pa itak kriv sam. Z lezecim kolesom se naredil dosti kilometrov po soljenih cestah in sol je pri ventilu prisla do feltne ter jo pocasi razzrla. Delavci me vzamejo cisto za svojega; ko je cas za kosilo, me poklicejo (Mete je moje ime v Turciji), ko je cas za caj, me poiscejo, ko se sprehajam kje ob jezeru in ko zvecer gledajo TV, me prijazno povabijo, naj gledam z njimi. Sicer prav nicesar ne razumem, ampak se ne sekiram.

pred Bingölom, v pricakovanju nevihte

15-kilometrski prelaz Kur(u)ca

“birdwatching” iz sotora

vsi jo poznate pooglasanju, a redko kdo ve, kako izgleda…

Pocasi je bil cas za odhod. Hitim proti Bingölu,caka me se nekaj podezelskih cest, nato pa tiste megalomanske kvazı avtoceste. Na podezelju res uzivam, vsi me pozdravljajo, vabijo na caj in so skratka neskoncno prijazni. Dnevi minevajo, gonim svoj tempo 100 km na dan in uzivam v lepem vremenu, ki me spremlja ze od Dubrovnika naprej. Prebijem se do mesteca Solhan, tu se postane prisotnost vojske vse vecja, ljudje se totalno spremenijo; ogromno je vpitja za mano, ko me zagledajo na 500 metrov, zacnejo teci proti cesti, ce se ustavim, me morajo celega pretipati in preskenirajo me od glave do peta. Zato se raje ne ustavljam. Ponavadi si kupim hrano v prvem marketu pred mestom, tam lastnik poskrbi, da me ne motijo prevec, nato pa zdrvim skozi mesto brez ustavljanja. Najbolj nadlezni so otroci,ki morajo vse pretipat in pogledat, nekateri mecejo kamenje vame in so skrajno nevzgojeni. Najhujsi so bili kurdski otroci, ki si jih takoj spoznal po vojaskih hlacah, ponavadi s plasticno pusko v rokah in ko si prisel mimo, se niso hoteli umaknit s ceste, ampak so se po moznosti obesali na torbe in grozili s puskami. Na sreco je bilo tako samo z mladino, po 25 letu se ocitno ljudje umirijo in samo se vpijejo izza kaksnega kota. No, tako stanje je trajalo od Solhana do nekje Ahlata ob Vanskem jezeru. Potem se je zadeva spremenila v 20 km. Spet vsi prijazni in nasmejani, pozdravljajo in vabijo na caj. Te spremembe najbrz ne bom nikoli razumel.

ob poti k Vanu

Vansko jezero je bilo nekaj najlepsega, kar se videl v Turciji. Lezi na visini 1650 metrov in meri kar 3700 kvadratnih kilometrov. İz vseh strani je obrozeno z zasnezenimi gorami, najvisje med njimi merijo prek 4000 metrov.  Jezero je sinje modre barve in obala je cudovita – od pescenih plaz, klifov, do kamnitih plaz do mocvirij, kjer gnezdi mnogo ptic. Zelo uzivam v voznji… Ker gre bolj po ravnem in ker se pripravlja na dez, naredim kar 150 km. Taborim pod cudovitim stiritisocakom.

pod 4000 metrov visoko goro ob jezeru Van

tabor ob Vanu

Naslednji dan startam ze ob pol sedmih. Ponavadi se zbudim ob 6.30 in se do osmih, pol devetih pripravljam na voznjo. Ta dan zelim narediti cimvec km, ker se pripravlja na dez. 50 km voznje ob jezeru, nato zavijem v cudovito dolino ob iranski meji. Ljudje so super, cesta je do 120 km vecinoma po ravnem in lepo speljana. Potem se zacne 15 km vzpon proti prelazu Tendürek (2644m). Scena je cudovita; pred mano je 3500 metrov visok vulkan in ko se ozrem nazaj, kamor seze pogled, polja strjene lave. Na vrhu prelaza sem neizmerno srecen – samo se 30 km spusta, nato pa postelja in pocitek. S Turcijo sem koncal. Caka me se 40 km do meje z İranom in izlet v Erzurum po vizo, ampak v glavnem je to to…

protı İranu…

najvisji prelaz na moji poti

PA SE NEKAJ ZA LJUBİTELJE STATİSTİKE:

skupni prevozeni kilometri: 4194 km

kilometrov po Turciji: 2274 km

najdaljsa razdalja v enem dnevu:156 km od Ercişa (Van) do Doğubayazita (pod Araratom)

najvisja hitrost :45,6 km/h (prelaz Kuruca)

najvisja povprecna hitrost: 21 km/h

najbolj napadalni psi: zadnji prelaz proti Araratu, grizejo ze torbe, a na sreco imam poprov sprej… napadalen je tudi pes pri mestu Senirkent, ki je takozivcen, da z vso silo zagrize v zıcnato bodeco ograjo in trga…

najbolj simpaticno mesto: Yalvaç (ne vem, zakaj, ampak bilo mi je fino)

najmanj simpaticno mesto: Elbistan oz. vasice na zacetku jezera Van

najboljsi prijatelj: najbrz bosta dva; sotor in MP3

najboljsa prijateljica :Anja, itak…

najdlje na kolesu/dan: 8 ur in 10 minut (proti Araratu)

najlepsi kamping plac: ne morem se odlocit, verjetno bo kar luknja v Kapadokiji, ceprav slabih placov ni bilo…

najboljse kosilo:  musaka v kraju “ne vem ımena”

najboljsi zajtrk: 20 km pred Sivricem me kmet povabi na zajtrk –  jajca,kajmak,sir maslo,paradiznik,paprika,med in popecene lepinje na odprtem ognju; vse domace, ker je itak trgovina predalec

najvecji strah: ko vojaki obstopijo moj sotor in ne vem, zakaj…

najdaljsa kletvica: besed nisem stel, je pa trajala okrog 30 kilometrov (snezni metezi in dez na poti proti Konyi)

najbolj utrujen: relacija Develi-Göksun – trije megalomanski prelazi, 40 kg kolo in na njem 70 kg mozic…

najmanj prijazni ljudje: prvih 50 km ob jezeru Van

najbolj gostoljubni ljudje: mesto Yalvaç

Advertisements