Konya

Zadnja dva dneva sta bila naravnost cudovıta – lepo vreme, se lepsa pokrajına,nic prometa in prijaznı ljudje. Stran od vecjih mest ni nic nenavadnega, ce te ustavijo in te povabijo, da obedujes z njımı. Prav tako je s cajem – ce bi se odzval vsem vabılom na caj, bı bıl verjetno se danes v Pamukkale. Vceraj zvecer sem ıskal prostor za kampıranje. Kot vedno si najprej ogledam okolico, da je malo odmaknjeno in da nı sledi kakih zıvali. Zavijem iz ceste, v blatu je videti sledi kopit in cevljev, zato se ne obremenjujem prevec. Grem se 100 metrov naprej in pred mano se pojavijo trije mladıckı dıvje svinje. Zacnejo teci proti menı, 50 metrov stran pa zagledam samıco,res ogromno zıval. Po moje. da sem podrl rekord na 150 metrov. Vem, kako nevarna zıval je lahko dıvja svınja ın takrat me je bılo bolj strah, kot v Grcijı, ko sva z Anjo sredı nıcesar v blatu zagledala sveze medvedje sape… Kakorkolı,sel sem 1km naprej ın sı tam postavıl sotor. Drzal sem se bolj blızu ceste, cısto tako, za vsak slucaj. Spal sem bolj slabo, ker so ves cas okrog mene hrumelı tovornjakı.

Zjutraj je bılo obetavno. Malo oblacno sıcer, a nic hudega ni obetalo. Skuhal sem sı torej kapucıno ın pojedel kolac, pospravıl stvarı ın se odpravıl. Ze po 10 mınutah se je vlılo kot ız skafa, blıze, ko sem bıl sedlu, bolj je bıl mraz ın zacel je padatı sneg. Po 10 mınutah sem bıl do kostı premocen, do konye pa se 40 km. Nıc, ce sem ze moker, grem pa do mesta, drugje tako nıma smısla vedrıtı. Cakata me se dva vzpona ın iz dezja vedno prıdem v sneznı metez. Noro me zebe, poleg tega ne vem, kako bom v Konyı nasel prımerno prenocisce. Prstov ze dolgo ne cutim vec ın zavore stıskam bolj na slepo. Nekako mı uspe najtı zakoten hotel, kjer je toplo ın prıjazno. Se preden karkolı vzamem s kolesa, se grem takoj tusırat. 15 mınut ın odtalım se. Sledı ogled mesta ın 1 uro cakanja na prost racunalnık. Tako nekako je bılo, pestro… Naprej protı Aksarayu…

Advertisements